Oktober in izpiti IRO so prinesli potenje med pripravami na izpit in vrhunec na izpitu. Za nekatere je bil preizkus bolj in za druge manj stresen. Rezultati so bili pričakovani in glede na statistiko povsem v mejah povprečnega izpita IRO. 
No, moj pogled na izpit je zdaj že skoraj absurden. Nihče od sotrpinov ni našel vseh skritih markerjev. Spretna sodnica je skrila po štiri. Rezultati so bili konstantni – po tri markerje smo še našli. Nekatere kužke je motilo nekaj, druge pa kaj drugega. Pri meni je bila kombinacija vsega. Moja nepozornost, pa veter, pa razmere in malce nervoze, pa še kaj se najde s starega spiska, ki me velikokrat spremlja. Glede na rezultate verjetno ta spisek pomanjkljivosti spremlja več vodnikov. Na koncu me je kot mnogokrat do zdaj presenetila ura. Sodnica si oddahne, verjetno z mislijo: »Markerje pa še vedno dobro skrivam.«
Ovire na poligonu in ovire v mislih mojega psa in mojih mislih so pokazale realno sliko prikazanega. Nič čudnega ni, če si Ter zamisli kakšno vajo po svoje in jaz pa kdaj pohitim in posledično postaneva neusklajena, ampak takrat se bijeva z viharji v sebi – tako jaz kot Ter. In včasih iz tega nastane mali tajfun.
Izpit iz poslušnosti v paru s Kajo je prinesel izkupiček, kot sva si ga zaslužila. Ne bom rekla, da nisem zadovoljna, ker sem. Čeprav nekateri uporabljajo drugačna merila. Moje merilo pa je, da sva s Terom še vedno dober reševalni par. In tega sva izpolnila.
Tinca