V soboto, 11. 9. 2010, se je na šmarnogorskem poligonu in v okolici odvijal že 12. Memorial Boža Talana. Kakor sem bila informirana, je to ena prestižnejših vaj oz. tekmovanj za reševalne pse in po starem pravilu ERP Krim, da se ga septembra udeležijo tisti, ki so tisto leto zadnji opravili izpite, smo letos »noter padli« Barbara z Neli, Aleš z Donom in midve s Teno. Najprej sem se upirala, ker ne maram tekmovanj, a so me prepričali z utemeljitvijo, da je zadeva namenjena predvsem druženju in da je res super trening, zato sem privolila v udeležbo. Tekmovanje namreč ni konkurenčno – ekipe so lahko sestavljene iz novincev z malo izkušnjami pa tja do prekaljenih mačkov in celo sodnikov, tako da so mesta pravzaprav neprimerljiva. A seveda mi nikakor ni žal, bilo je krasno!
Kot ekipa smo izbrali za vodjo Aleša, ga pofočkali za plezanje pri vrvni tehniki, za prvo pomoč pa sem bila zadolžena jaz. Po jutranjem zboru na poligonu (pravzaprav nočnem, saj je bila ob 5.45 še trda tema), plačani prijavnini in izžrebani številki ter Bručanovem pozdravu in naštevanju pravil se je 13 ekip razporedilo na delovišča po časovnici. Naša prva naloga je bila vrvna tehnika, ki smo jo izpeljali hitro in dobro, potem pa smo čakali na iskanje v gozdu. Tam smo od 4 markerjev našli 2, nalajala sta ju Don in Tena, naslednja postaja pa je bila ruševina. Odpeljali so nas do Šmartinke, kjer smo morali preiskati 4 hale z okolico, področje gibanja za vodnike pa je bilo samo pred halami – kar težka naloga za naše mladince. Nalogo smo spet opravili polovično, Don in Tena sta našla vsak po enega markerja, ampak smo bili kar potolaženi, ker do takrat nobena ekipa ni imela več najdb. Po prevozu nazaj na poligon so sledile ovire, ki so bile seveda prav posebne in naši psi niso trenirali na takih; odlično jih je izpeljala Neli, Tena me je prijetno presenetila, Don pa je bil v tej disciplini malce bolj previden in ni imel želje po plezanju. Lestve z rahlim naklonom, lestve s hudim naklonom, kovinska lestev na višini z zelo tankimi prečkami, lestev samo z eno nosilno desko, višinska ovira z mrežo, gumami in paletami, 2 res visoki detaširni mizi s paleto na vrhu, od tal dvignjen kovinski tunel, ki se je končal z mehkim delom … Res hude ovire, ni kaj … Vmes smo šli malce pozdravit še Vero in njeno ekipo, ki je imela delovišče iskanja v gozdu, potem pa smo morali še na iskanje ob poti s prvo pomočjo; ker Neli ni imela najboljšega dne in se je Barbare držala kot klop, je Barbara predlagala, da bi raje iskala Tena, ona pa bo delala prvo pomoč. To se ni izkazalo kot bistveno boljša rešitev, ker Teni nikakor ni šlo oddaljevanje od poti, sploh pa ne na travnik, je pa v tej disciplini blestel Don, ki je na svoji strani našel oba markerja. Tudi Barbi nam je s prvo pomočjo priborila kar lepe točke. Po vsem tem smo bili že malo utrujeni, prav tako naši psi, a nas je na poligonu čakala še poslušnost – opravljena v mejah običajnega, čeprav je Tena delala bistveno slabše, kot zna, pa še jaz sem prispevala kakšno napako. Ampak ekipno je bilo v redu.
Končno smo nato prišli do pasulja, saj malice niti nismo imeli, potem pa nas je ob 17. uri čakalo še skupinsko odlaganje psov. Odlično, nobeden od 39 psov ni vstal (pravzaprav 38, saj si je Nadjina Ginny prav grdo porezala tačko na iskanju v gozdu in s 6 šivi se pač ni mogla udeležiti odlaganja). Sledila je še slovesna razglasitev rezultatov, vsaka ekipa posebej je bila poklicana »na oder« in čestitali so nam vsi sodniki in vodje delovišč, prav tako Gerbec in Bručan. Rezultati so bili zelo tesni, sploh med prvimi štirimi, ampak po seštevku najdenih je zmagal Tolmin, sledili so jim šmarnogorci, tretje pa je bilo Naklo. Mi smo zasedli šele 11. mesto, pa vendar smo bili z delom naših psov in nas samih zadovoljni, dan je bil prekrasen – tako vreme kot res dober trening, na katerem smo si nabrali nove izkušnje.
Pa pravzaprav bi šla še kdaj na Talana, če bo možnost …
Maja & Tena