Račja pečenka, zvezdni utrinek in srečno najdena gospa
Na Martinovo nedeljo je bilo potrebno krstit naš nov teran, zato sem pripravila nekaj dobrot. To pot sem kot glavna kuharica vskočila namesto mame. Sicer nisem vedela, ali znam pripravit račko, a na koncu smo si vsi oblizovali prste. 😀 Ravno ko so vsi odšli in sem ugotavljala, kako sem se čisto preveč najedla, se je oglasil pager. »Pa ne zdaj, ko imam trebuh kot balon,« je bil moj komentar. Domači pa: »Ja, se boš vsaj malo sprehodila. 😀 «
Na hitro zmečem stvari v avto in že z Blum odbrziva proti Kočevju. V bližini Gradišča me preseneti čudovit zvezdni utrinek, ki je razsvetlil nebo nad vetrobranskim steklom. »Ko bi ga vsaj našli… Živega!« sem si zaželela in se nasmehnila svoji vraževernosti. Raje ne govorim naglas, kako smo hiteli proti Kočevju, kjer smo se na policijski postaji na hitro pofočkali, zbrali vse potrebne informacije in že odhiteli naprej proti koči sredi kočevskih gozdov.
Na začetku se razdelimo v skupine, ki so nato vsaka zase preiskovale teren. Tema, osvetljeni psi, policisti, domačini, domači izgubljene gospe – vsi smo delovali usklajeno. Nobene panike, poslušali smo drug drugega. Res, pohvale vsem udeležencem, vsaj v skupini, v kateri sem bila tudi sama. Usklajeno smo se pomikali proti koči, kjer je bila gospa zadnjič videna. Vse skupine so prispele do koče, a nič. Začnemo s podrobnim prečesavanjem območja okoli koče, ko ena od skupin najde pohodno palico. Jupiii, dober znak, sedaj se ve, od kod iskat naprej. Vsi se preselimo tja. Na novo se razvrstimo v strelce in počasi in zbrano nadaljujemo. Gledam Blum in čedalje bolj imam občutek, da ji nekaj vrti nos po zraku. Preverja levo, desno, se vrača gor, pa spet dol. Policiste okoli sebe opozorim, naj nadaljujejo počasi, ker pes dela, in naj ga ne motijo. Blum se ustavi pred neprehodnim območjem in hoče čez. Pomagam ji, še sama lezem za njo in … In na koncu vejevja skupaj zagledava gospo, ki sedi kakšen meter pod nama na tleh in se premika. »Našli smo jo!!! Živa je!« moj klic pretrga tišino. 😀 Z Blum sva že pri njej in prav hecno je bilo opazovati Blum, kako je prek mene silila h gospe in s tihimi laježi opozarjala nanjo. Verjetno si je mislila: »A ne bi morala zdaj lajat? Zakaj pa si Jasna kar ti pri njej namesto mene?«
Gospa je bila nepoškodovana, a popolnoma izgubljena sredi kočevskih gozdov… Krepki fantje s policijske postaje so jo naložili na nosila in odnesli do mesta, kjer ji je topla infuzija pomagala k boljšemu počutju, nato pa so jo z rešilcem odpeljali v bolnišnico na kontrolo, kasneje pa v objem srečnih svojcev.
Ne morem opisati čudovitih občutkov, ki v trenutku kot elektrika iz možganov stečejo naprej v vsako celico tvojega telesa, ko ugledaš iskano osebo – in še to živo… V tistem trenutku se zaveš, da je to tisto, kar te je gnalo, da si delal in delal, vedno znova, vsak teden, vsak dan, da si učil svojega psa in sebe. Včeraj smo bili res super ekipa, z dobrimi odločitvami, kje še iskat, z dobrim vodenjem in odličnimi domačimi, ki se nikoli niso izgubili in so vedeli za vsako gaz v teh čudovitih, a ponoči, če si sam, tako grozljivih gozdovih. In seveda je bila tu tudi sreča… Morda jo je nakazal že utrinek… 😀
Akcije smo se udeležili Vera z Oko in Jasna z Blum iz KD Krim ter Grega s Šijo, Tone s Pikom in Saša z Beti iz drugih društev ERPSi, 9 reševalnih parov iz DVRPS, policisti in domačini.
Jasna
Več slikc v galeriji.