Ob 6.30, ko sem še napol spala, smo se z Roj
odpravili proti Kopru. Veselila sem se dneva, ki ga bomo preživeli na sončku na Primorskem, kjer bo toplo… Hihihi, pa ni bilo tako. Bil je sonček, to že res, a toplo pač ni bilo.
Jaz, ledena kocka, ki sem poskušala nekako delovati tudi v tem zmrznjenem stanju, in Blum, ki je delovala nekako normalno odtajana, sva se najprej poskusili v iskanju. Stara zapuščena vojašnica v Sežani je dala zavetje markerjem, sodniku in tekmovalcem. Vsi psi so delali odlično in nikogar nismo pustili dolgo zmrzovati v skrivališčih. Sem razmišljala, da so se morda tako tresli od mraza in šklepetali z zobmi, da so jih psi slišali. 
Najdba enega izmed markerjev pa mi je prav posebej pri srcu. Blum je začela nakazovati v nekem manjšem prostoru na desni. Po laježu sodeč sem vedela, da še zdaleč ni ob markerju, a ker ni odnehala, sem najdbo prijavila in sodnik mi je dovolil, da grem k njej. Blum je lajala nekam v zrak, a se ni mogla povsem odločiti, od kod natančno prihaja vonj. Pa sem se ji malo umaknila in sem šla ven iz prostora. Ona pa, ne bodi len, najprej skoči na mizo, nato pa še na stol na mizi, na katerem je bil še en manjši stol, na katerega se je dvignila, da je lahko z odločnim laježem nedvoumno nakazala markerja v luknji v stropu. Morda pa lahko gre služit dinarčke v kakšen lokalni cirkus – to bi bila lahko točka »Splezajmo na piramido«. 
Nato smo se preselili na poligon v Koper, kjer smo se, no – bolj prav povedano – so se okrepčali, jaz pa sem morala nujno po nakupih. Po zložljiv dežnik v bližnji Mercator. Hihihi, raje ne razlagam, kako so me ljudje gledali, ko sem vsa kanarčkasta in svetleča z napisom Enota reševalnih psov na hrbtu in v umazanih gojzarjih v sončnem vremenu kupovala dežnik. Nujen pripomoček za takšen dan, hahahaha. No, dežnik so imeli in zato sva lahko dobro opravili vajo prinašanja.
Blum je lepo oddelala tako vaje poslušnosti kot premagovaje ovir. No, le pri preskoku se je odrinila že kakšen meter pred oviro in zato ¬– napaka. Se zgodi tudi v najboljših familijah, hihihi… Če pogledam kritično, je manjkala le še tista prava energija v njej, a ko je delala, je bila zanesljiva. Edino tiste iskrice v njenih očeh pred začetkom vsake vaje so še manjkale – se je punci poznal dvomesečni premor zaradi boleče tačke…
A Blum je očitno mislila, da sva prišli po pokal – pri vaji naprej, ki jo je res lepo izvedla, ga je zagledala vsega sijočega stati v travi. Kar tam je bil. Pozabljen… In čakal je nanjo. Seveda je odvila k pokalu in se ulegla poleg njega. Pa kdo bi pustil kaj tako lepega ležati kar tam? No, punca za lepo delo ni dobila pokalčka, ampak dobro neobrano kost. Pokalček sva pa vseeno pustili kar v travi na poligonu. Menda si ga lasti luštna borderka iz Kopra in je nisva želeli razžalostiti.
Izkupiček vseh nas tistega dne: ruševinci naredili vsi , gozdarji pa 
– so pa z nami preživeli lep dan.
Jasna