Lavinski izpiti v Kamniški Bistrici

Že od četrtka naprej malo po malo pripravljam vso potrebno opremo. V nahrbtnik vse potrebno za iskanje, v vrečo opremo za poslušnost. V petek zvečer v desni žep zimske jakne nabašem še nekaj briketov, v levega dam žogico v štumfu ter v kapo nahrbtnika cezarčka – za nagrado.

Sobota, 6.15. Vstanem. Spijem kavo, peljem ven psa. 6.45 se odpeljem proti izviru Kamniške bistrice, na »piknikplac pri Jurju«. Krimovci so že vsi zbrani, nekateri čajčkajo, nekateri kofetkajo. Ob prijavi k izpitu izžrebam številko 5. To pomeni, da sva z Izo na iskanju ob 10.30. Na poti proti Kurji dolini prehitim Jasno s številko 4 in kmalu pridem do krimovskega tabora pod plazom. Brez oddiha si nataknem čelado, sestavim lopato in povprašam vodjo delovišča – Vero − po vseh potrebnih informacijah o plazovini. Nerodno se pomikam navzgor po kupu naplazenega snega. Nekje od mesta, kjer sem Izi odpela ovratnico in ji prišepnila »Išči!«, pa do Nejca, ki ga je Vera določila za opazovalca, je v enem od grobov skrit marker. Ne vem točno, kako naj se gibljem. Naj grem naravnost po kupu navzgor, cikcak … Razmišljam, kako naj Izi olajšam delo. Dvakrat jo pošljem v levo, ona odvije v desno. »Joj,« si mislim, »kaj delam danes tukaj? Iza še ni pripravljena na izpit.« Ona pa se sprehaja po plazišču kot na vsakdanjem sprehodu in me vsake toliko časa prav butasto pogleda. Ne preiskuje intenzivno. Malo gre v levo, malo v desno, nato se ustavi in me zopet prav neumno gleda. Ko pa naslednjič odvije malo v levo, že vidim nasmeh na njenem obrazu. Dvakrat pomoči smrček v sneg. Zdaj tu, zdaj tam. Malo pokoplje. Brez odlašanja prijavim najdbo. Malo negotovo se približam Izi in ji pomagam s kopanjem. Ko vidim, da mi še vedno vztrajno pomaga pri kopanju, vem, da kopljeva na pravem mestu. Napetost v meni popusti in preplavi me občutek sreče. V tem trenutku sem res ponosna na svojo psičko. Pri vseh mojih dvomih se je s tem iskanjem v mojih očeh pokazala za res zaupanja vredno.

Ko se spuščam po poti navzdol »proti Jurju«, mi igra srce. Hkrati se zavem neumnosti, ki sem jih počela zaradi svoje zmedenosti. Živčki res naredijo svoje. Vem, da bo potrebno še veliko izkušenj, da bom sposobna suvereno voditi svojega psa na takih ali podobnih preizkušnjah.

Zaradi vaj poslušnosti me ne skrbi. Rečem si: »Kar bo, pa bo.« In je šlo. Sproščeno sva nastopili. Kljub nekaj kiksom sva naredili. Še drugič ta dan sem bila lahko ponosna na svojo psičko. Ta dan si je Iza poleg večerje zaslužila še »en orng šnicl«, meni pa je bilo vse skupaj v veselje in velika vzpodbuda za naprej.

Petra

Stari koklji v Kurji dolini

Delo na snegu je leta in leta Blumino posebno veselje. Od nekdaj je rada delala na snegu in zame je bil pogled na njeno delo vedno čisti užitek. Njen nezmotljivi smrček je vedno zanesljivo in hitro našel pot do markerja, kopanje ji ni nikoli delalo težav. Nikoli ni zatajila, nikoli ni imela slabega dneva. Ne, na snegu res nikoli!

In sem si rekla: »Zakaj ne bi pod streho spravili še tega izpita?« Tako bi osvojili še zadnjo reševalno panogo. V športu bi za Blum rekli, da je deseterobojka ali pa triatlonka.

Klubski kolegi so že dan prej kopali kot pri norcih, da so nam pripravili plazišče. Hvala vsem!

Zjutraj sva se s Katjo napokali v Frančka, ki naju je varno pripeljal do gostilnice Pri Jurju, našega zbornega mesta. Izžrebala sem številko 4. Kar fajn − tako nisi prvi, pa tudi zadnji ne. Malo smo počajčkali, se naklepetali in nato vprašanje: »Kje pa je plazišče?« Po postaji prihajajo različni podatki. Nekdo poroča, da je do njega ura hoda, drugi ga prepričuje, da je do tja največ pol ure. No, pa sva stari koklji raje vzeli pot pod noge in se odločili najti ta plaz v Kurji dolini, pa naj bo do njega pol ure ali več. Pot do plazu še zdaleč ni bila lahka. Po strugi, polni ogromnih balvanov, mestoma obdanih s snegom, sva se na trenutke le s težavo prebijali. Hihihi, ko bi me kdo videl, kako sem lezla na enega izmed njih. Takrat bi mi prav prišle vsaj takšne peruti, kot jih imajo kokljice. In zraven sem razmišljala, ali je to res prava pot. Bi nas organizator res poslal po takšni poti? No, nikoli se ne ve, zato sva trmasto vztrajali in k sreči veliko bolj desno od sebe zagledali Tino, ki se je že vračala z iskanja.

Iskanje. Kaj naj rečem? Čista poezija. Blum sem spustila, sama odkorakala na vrh nekega kupa na plazu in … Najprej je nisem videla. Ko pa sem se premaknila malo bolj v levo, sem jo zagledala, kako že odločno koplje. Sneg je kar frčal med njenimi nogami. Ko se je zaradi težkega kopanja zaradi ledenih kep še razjezila in med kopanjem lajala, sem bila 100-, ne 200-procentno prepričana, da je že čisto blizu markerja. Ko sem prišla do nje, je bila luknja v grob že prebita. V sneg sem zapičila plastično lavinsko lopato, da bi ji pomagala, a ugotovila, da so bile njene šape veliko boljše orodje. Poklicala sem pomoč in končala iskalni del izpita več kot uspešno.

Kamničani so nam dobrodušno odstopili svoj poligon za vaje poslušnosti. Splošen vtis: s točkami radodaren sodnik, ob robu poligona manj prijazni gozdarji, ki so podirali ogromna drevesa, ki so med padci požela nemalo grdih pogledov in motila zbranost izpitnikov, psov, sodnika in gledalcev. Vseeno smo večinoma kar dobro delali, seveda pa so bile prisotne tudi žrtve boja na poligonu. Sploh zloglasna »karjola« je nekaterim zagrenila ta dan …

Večina pa nas je bila le srečnih. Med njimi smo bile tudi štiri krimčanke − nama z Blum sta se pridružili še Petra in Izza. Lepo ju je bilo spremljat. Bravo punci! ! Tini in Teru pa je po odličnem delu sreča obrnila hrbet čisto na koncu, takrat, ko je Tini srce že bilo zmagoslavno …

Jasna

Več slikc v galeriji.

Back to Top