V četrtek popoldan, ko sem končala službene obveznosti, sem – čeprav so Lokve le 25 km od mojega doma – ugotavljala, da bom morala krepko pohiteti s pakiranjem vsega potrebnega za tridnevno bivanje na planoti. Končno sem uspela nametati vse potrebno in veliko nepotrebnega v avto ter se z mojim zvestim spremljevalcem Ajkom odpraviti na kratko pot.
Lokve so bile letos prizorišče 1. odprtega državnega prvenstva reševalnih psov. Sodelovalo je tudi nekaj vodnikov reševalnih psov tudi iz drugih držav. »Goričani« z Jernejo na čelu so naročili sonce, ki je lepšalo že tako enkratno pokrajino. Kako drago so ga plačali, raje ne sprašujem … 
Podaljšan konec tedna je popestrila tudi iskalna akcija na Gorenjskem. Ekipa reševalcev, v kateri sva bila tudi midva z Ajkom, se je zvečer odpravila na dolgo in predvsem ovinkasto pot proti Gorenjski, kjer smo pod budnim očesom skoraj polne lune preiskali odrejeni teren in se v naš »tabor« na Lokvah vrnili ob 6.00 zjutraj. Verin nasvet, naj si privoščimo počitek, čeprav smo imeli na voljo le še eno uro, se je obrestoval. Po odspani uri pa se je začelo trdo delo 
naših in tujih reševalcev. Kot pomočnica na delovišču za iskanje pogrešanih sem imela priložnost opazovati delo reševalcev in videla sem kar nekaj izvrstnih iskanj. Sodnik Haak, ki je sodil iskanje v naravi, je sinonim za simpatičnost, naša Vera pa nam je vsak dan po končanih uradnih iskanjih pripravila trening še za naše mrcine. Naš »mini tabor« ob delovišču je kot vedno prijetno dišal po kavi in seveda raznih sladkih in slanih priboljških, tam pa smo se z izvrstno in pestro ekipo markerjev tudi pošteno čvekali.
Mislim, da večernega druženja ni potrebno posebej opisovati. V soboto smo bili priča prikazu akcije različnih enot, vključenih v reševanje, v nedeljo pa je sledila svečana razglasitev rezultatov in podelitev pokalov. Čestitke vsem! Z moje strani pa še hvala vsem za lep vikend, četudi bi sedaj potrebovala nekaj dni spanja.
Tea