V soboto, 23. maja, okoli sedme ure zjutraj smo se krimski nadobudneži (Vera, Barbara, Petra, Tea, Maja, Meta in Jernej) zbrali v bifeju poleg črpalke v Trebnjem. In ker je bilo pač spet eno tistih juter, so bili tam tudi člani drugih enot reševalnih psov, ki tudi ne morejo brez jutranjih »poživil« in družbe. Kakšnih 15 minut čez sedem smo se v dolgem konvoju odpravili proti velodromu v Novem mestu. Tam sta nas že čakali tudi Janja in Nika, sledila pa je prijava v »sistem«, razporeditev v skupine, malce kramljanja in odhod novim deloviščem naproti.
Na prvem delovišču nas je čakalo iskanje ob poti – nekdo je grozil, da se bo obesil, hkrati pa se ni vedelo, koliko ljudi iščemo. Madonca, tako zgodaj, ljudje so pa že tako zbezljani. Očitno pomlad dela svoje. 
Mateja, vodja naše skupine, je določila dva para za delo in smo začeli. Tilen in Kaja sta preiskala prvih 100 m, Barbara in jaz pa sva bila zadolžena za drugih 100 m. Na začetku smo izpustili dekle, ki je skrušeno sedelo ob cesti. Še preden je prišel vodja delovišča, smo zabredli pregloboko v gozd in malo pokramljali z njo, pozneje pa je nismo prijavili kot najdeno osebo, saj se nam ni zdela »sumljiva«. Prvih 100 m smo našli dva čevlja, v drugi polovici pa nam je uspelo najti eno zmedeno oseb in eno visečo – nisem pa prepričan, ali se je obesila ali se je s padalom zapletla med vejevje. »N’kol nauš zvedu!« (Zwilling, 1. knjiga)
S prvega delovišča smo se odpravili do »reke« Temenice, ki smo jo premagali s pomočjo kolegov reševalcev potapljačev. S čolničkom so nas prepeljali prek »velike vode«. V deželi maratonskega ali bolje rečeno ultramaratonskega plavalca se pač brodenje in plavanje običajnih smrtnikov nekako ne zdi ravno omembe vredno početje. Takoj po izkrcanju na nasprotnem bregu smo se presedli v kombi, saj nas je tam že čakal Ferdo, ki nas je peljal na delovišče št. 3. Tam smo spet delali IPO –na prekrasnem terenu. Morda bi lahko Dolenjci le malce popravili kot, pod katerim se je teren spuščal med zgoraj ležečimi skalami in spodaj tekočo reko. Razporedili smo se v strelce in začeli iskat – desno od poti krimski del ekipe, levo od poti člani preostalih enot. Se mi včasih zdi, da smo kar malce preveč povezani. Šala mala! Na koncu smo na obeh straneh našli po eno osebo. Na desni strani je obnemoglo dekle našel Jernej, ki mu je pomagala Tačka, najdenko pa smo s skupnimi močni pospremili do vodje delovišča. Na levi strani so se po najdbi ukvarjali še z nudenjem prve pomoči. Pomlad in strmina sta terjali svoj davek. Na srečo le po Uroševem scenariju.
Na naravni steni, ki je bila naše delovišče št. 4, so nam kolegi jamarji pripravili odličen poligon za vrvno tehniko – žemarjenje z vmesnim prepenjanjem. Poslastica, ki sem jo zamudil zaradi pomanjkljive opreme, ki je raje počivala v avtu kot na mojem hrbtu. Grrrr … Bo drugič bolje.
Po štrikanju smo se utrujeni privlekli do letališča, kjer smo se okrepili z osvežilnimi napitki in se odpravili na zadnje delovišče. Tam nas je čakala ruševina. Na prvi pogled nič posebnega, na drugi pogled pa iznajdljivo predelana v dobro delovišče za pasje smrčke. Spet sva bila v paru z Barbaro. Tačka je našla enega markerja, v sosednji stavbi pa je imela Neli težave, nato jih je imela še Tačka, na koncu je prišla še Tara … Po Binetovem nasvetu je Tari naposled uspelo. Lekcija: dejmo bolj opazovat kosmatinčke in jim zaupat.
Na koncu pa nas je čakala še pojedina. Dolenski taborniki ali skavti (se opravičujem, ampak tu res nisem najbolje podučen) so nam razdelili odličen golaž, zelenjavno juho in vampe – slednjih sem se vzdržal – in s polnimi želodčki smo odpujsali proti domu.
Jernej
Nekaj slik si lahko pogledate v galeriji.