Letos me je doletela čast, da sem šla lahko z MERP-om na trening ruševine v Tritol v Avstrijo. Prišel je težko pričakovani petek, ko smo se zbrali na Rojah. Vso našo opremo smo nabasali na prikolico, počakali Primorce in počasi odrinili proti Celju. Na poti smo na Trojanah naložili še Marjanco, na Lopati pa pobrali še preostalo ekipo.
Nekje na poti smo se ustavili, se zbrali na kupu in z zanimanjem opazovali policijsko-kriminalistično preiskavo tujega vozila in čolna. Priznam, da je bilo videti zanimivo, vsi pa smo kar obstali, ko sta prišla pes in njegov vodnik. To je bilo nekaj za nas! Verjetno so iskali drogo. Kar nekako se nismo mogli spraviti nazaj v kombije, ko smo zagledali psa pri delu.
Naslednja postaja je bila Šentilj. Do tja smo pojedli že ogromno hrane (beri: »junk food«). Neverjetno, kako smo podobni otrokom, ki gredo na izlet z avtobusom! V Avstriji nas je tik pred ciljem navigacija peljala še malo naokoli, a smo večernih urah vseeno uspešno prispeli v Tritol.
Jutro je prineslo meni tako ljubo »dedijevo bujenje« − piščalko in jutranje priganjanje. Pripravili smo zajtrk, poskrbeli za pse, potem pa sestanek. Delovni dan se je začel z vajo MERP-a. Polovica sestave je bila dodeljena Bavčarju, ki se je potrudil narediti približek realne situacije na potresnem območju. Naloge je razdelil primerno in mislim, da je zame izbral najboljše. Nimam zaman vzdevka Reglja (zasluga za to pa gre Veri)!
Prvo delovišče je bilo videti takole: potres je uničil vas in »pogrešali« so tri dekline. Za to območje je bila aktivirana ekipa MERP-a. Vsi drugi smo imeli nalogo povzročati kaos in ustvarjati paniko − motenje dela reševalcev in preostale ekipe. Popotresni sunek je dvakrat zmotil delo reševalcev. Pri delu psov se je izkazalo, da je problem dvojni grob. Tehnična ekipa je dobro opravljala svoje delo (črpala vodo, gasila požar …). Na žalost so reševalcem odnesli nekaj pomembnih stvari, ampak tat je bil milosten in je z muko povedal, kam je shranil odneseno.
Na drugem delovišču so preiskovali ruševino, na kateri ni bilo zasutih. Po analizi smo se vrnili po pse in opremo za delo na deloviščih. Razdeljeni smo bili v štiriperesno deteljico! Delo naše skupine je bilo homogeno in je potekalo v dobrem razpoloženju. Inštruktorica Mateja se je kar najbolj potrudila, da smo delali več kot odlično. In priznam, da razen naših napak, je bilo super.
Po končanem delu in higienskih opravilih smo se odpravili na večerjo na letališče. Sicer smo morali malo dlje čakati na hrano, je bilo pa zato količinsko neverjetno. V nedeljsko jutro smo se zbudili z domačo glasbo, a brez »goveje župce«. Delovni dan je prinesel nova delovišča, kjer se je pokazalo, kaj v bistvu manjka našem delu in kaj je potrebno spremeniti. Na koncu smo se sprehodili še v sanjski hiši − res je sanjska!
Rada bi se zahvalila ekipi v kombiju, ker je bilo res zabavno, ješče in smejoče, Vladotu, ker nas je vozil, in inštruktorci Mateji za potrpežljivost.
Tina
Več slik najdete v galeriji.