No, pa je mimo tudi moj prvi poletni tabor. Ostal mi bo v zelo lepem spominu, saj je bilo pravzaprav vse fino; od družbe, okolja, delovišč do vremena – malo nas je sicer zmočilo, ampak lahko bi bilo mnogo slabše …
V sredo smo se počasi nakapljali – prva se je v Varpolje pripeljala Tina, ki nam je rezervirala prostor, in ko sva okoli 17. ure prispeli tudi midve s Teno, je bilo postavljanje šotorov že v polnem teku. Pri zabijanju klinov v trda tla so se poleg Tine potili še Aleš, Janja, Nika, Nadja in Vera, zvečer pa se nam je pridružila še Tea. Po večerji smo obsedeli pod arafatom, k nam pa so prikapljali na orehovček, robide, hruške, borovničke in pa pivo še znanci iz drugih društev.
Vsak Krimovec je bil pri drugem inštruktorju; jaz sem bila v Verini skupini, tako da smo v četrtek zjutraj krenili najprej na ruševino, ki je bila pravzaprav skladišče za odre in palete. Tja smo se odpeljali v kamionu, kar je bila za naju nova izkušnja. Med vožnjo smo se spoznali še z drugimi vajenci v Verini skupini; večina nas je bila začetnikov, samo Darko iz Tržiča je bil s svojo Kalo že star maček in je Veri pomagal pri organizaciji in delu. Psi so bili po delovnem dopoldnevu izčrpani in so takoj zaspali, nekateri pa smo se jim z veseljem pridružili po kosilu in prespali nevihtico. Naši inštruktorji so se medtem z ekipami napokali kar na dve iskalni akciji. Ko je spet posijalo sonce, smo z Janjo in Niko odpeljale naše zlatkote ob Savinjo, kjer smo se nasmejale ob njihovih vragolijah – 
Pupa je odličen potapljač, iz vode ji štrli samo še rit in na glavo se postavi kot ponirek. V petek smo se v krasnem poletnem jutru odpravili peš v oddaljen gozdiček na IPO. Med potjo smo naleteli še na skladišče debel, kjer smo pse navajali hoditi tudi po takem materialu. Popoldne smo na lepo urejenem poligonu povadili ovire in poslušnost. Zvečer sta na tabor prišla tudi Grega in Petra, Nikita pa se je sicer vsak dan vozil od doma, ker je njegova Aya še doječa mama. V soboto smo se s kamionom odpeljali v bližnje Nazarje, kjer smo delali na ogromnih kupih lesenih delčkov. Tam nas je okoli 12. ure dobila kar konkretna nevihta, tako da smo iskali v dežju, ki pa ni ponehal vse do večera, in po kosilu je bilo prav prijetno počivati v šotoru na suhem. Zvečer se je zjasnilo in ob velikem šotoru, kjer smo imeli jedilnico, se je po končanem programu (nastop »Helene Blagne«) ob prijetni glasbi tudi zaplesalo. Na sobotnem žuru sta nas obiskali tudi Barbara in Jasna. V nedeljo je imela naša skupina na programu stavbo nekdanje občine Mozirje, kjer smo iskali v zapuščenih pisarnah. V Mozirje so nas odpeljali s kombijem in vožnja v prikolici je bila za Teno spet nekaj novega. Ker je bila v velikem boksu, je imela za družbo še labradorca Arka. Psi so delali že mnogo boljše kot prvi dan, a smo vseeno prej končali, po kosilu pospravili šotore in krenili proti Ljubljani.
Naj končam – bilo nama je všeč, pridobili sva kar nekaj novih izkušenj, tudi spanje v šotoru je bilo za Teno nekaj novega. Kar pa zadeva samo bivanje v taboru – očitno sem res bolj poletni človek. Toplo je, dnevi so daljši, v šotoru imaš svojo rezidenco – na Vršiču pa je mraz in hitro je tema pa še gužva je v koči –, tako da se verjetno drugo leto spet vidimo na poletnem taboru, kjerkoli že bo.
Maja & Tena