Po dolgih petih letih nama je s Tačko uspelo, da sva se končno prikopala do izpita in se posledično uvrstila v Krimovo ekipo za Talanov memorial. Tako se prvič nisem med markiranjem dobro naspal, Tačka pa ni ves dan v avtu čakala na svoje pol ure crkljanja in sprehajanja.
Na žalost pa »Talanova« sobota ni bila ravno Tačkin dan. Že zarana je čakala ob poti, medtem ko so Gal in Jani ter Lun in Ivan iskali pogrešane, moja malenkost pa se ukvarjala z nudenjem prve pomoči. Sledila je poslušnost. Z eno besedo – polom. Edina želja moje kosmatinke je bila, da bi lahko kar se da hitro odbrzela s poligona. Ah ja, hrup, moji živci, nekakovostno delo … Potem pa vrvna tehnika – Ivan in Tačka sta visela na štrikih, midva z Janijem sva pomagala in kar dobro nam je šlo. Nato pa smo se počasi preselili v gozd in se postavili v strelce. Ivan na desni rob, jaz na sredino in Jani na levi rob. Gal in Lun sta našla vsak po enega markerja, midva s Tačko pa par gobic, saj nisva imela na poti nič 
pametnejšega. 
Po končanem iskanju v gozdu smo se preselili na ruševino, kjer sta Gal in Lun našla tri markerje, Tačko pa je po desetih minutah zdelala vročina. Morda se ji malce pozna tudi moje štiritedensko treniranje »smuka« (prebavne težave) in s tem padec najinih gibalnih sposobnosti. Tik pred koncem smo se podali še na ovire. Tu me je moja gospodična prijetno presenetila, saj se je po celodnevnih mukah (beri nezaiteresiranost za kar koli) prebudila in lepo opravila z nestandardnimi ovirami. Končali smo s tradicionalnim skupinskim odlaganjem in čakanjem na rezultate …
Kdo bi si mislil, da bomo zasedli 5. mesto! Prav lep rezultat, a ne? Čestitke pa si zaslužijo Šmarnogorci za tretje mesto, Novo Goričani za drugo in predvsem Tolminci za zmago.
Kako bo s spanjem naslednje leto, bomo pa še videli.
Jernej
Več slikc v galeriji.