Na pager in mobitel je na četrtkovo jutro priletelo obvestilo: »Stanje pripravljenosti IRO, potres v Indoneziji …«
Niti pomislila nisem, da ne bi šla. A že naslednji trenutek mi je kri kar butnila v glavo, saj se je v službi začel prvi šolski dan za študente, kar pomeni polno dela. Bodo razumeli? Bom sploh lahko šla? A strah je bil to pot odveč. Hvala vam! Tako sem drveča urejala najpotrebnejše reči, da bo sodelavcem lažje naslednje dni, nato pa oddrvela domov pripravit vse potrebno za nekajdnevno akcijo.
Zbrali smo se na Rojah, kjer smo s pomočjo nekaterih zlatih pomočnikov nabrali vse potrebno in se kmalu z reševalnimi pari iz drugih slovenskih društev odpeljali proti letališču v Budimpešti. Kmalu naj bi nas čakal polet proti Dubaju in nato prek Šrilanke do indonezijskega otoka Sumatra. A ker velikokrat ni tako, kot bi si človek želel, smo najprej doživeli razočaranje, saj smo letalo čakali do jutra. Takšni zapleti z letalskim prevozom in čakanja so postali rdeča nit odprave. Slabe živce moraš v takšnih razmerah pustiti doma! V kriznih in najbolj stresnih situacijah te lahko rešijo le dobri živci in dobra volja, ki jo včasih na račun soljudi tudi zaigraš, da je potem vsem veliko lažje. V mesto Padang smo na žalost prispeli šele tretji dan po potresu. Večina ekip je do tja potrebovala več kot 20 ur.
In psi? Kako so se obnašali psi? Lahko rečem le to, da se je spet potrdilo, da za pse letalski prevoz sploh ni tako strašljiv, kot se nam zdi na prvi pogled. To pot so bili lahko z nami v kabini, kar jim je še dodatno olajšalo potovanje. Ovira za pse bi bila lahko tudi velika razlika v podnebnih razmerah, a niti vročina niti visoka zračna vlaga nista pokvarili odlične pripravljenosti naših psov za delo. Po ruševinah so se gibali suvereno in na žalost nikoli ne bomo izvedeli, kaj se je skrivalo pod betonskimi ploščami sesedenih nadstropij ene od hiš, kjer je ena izmed psičk z laježem nakazovala, še trije psi pa so se vrteli na tem mestu in z vedenjem nakazovali, da bi tam lahko bilo nekaj …
Ob koncu drugega dneva na Sumatri je padla odločitev, da vse ekipe, ki še iščejo žive ljudi, prenehajo iskati. Tako nas je čakala dolga pot domov, na kateri se je dodobra pokazala stopnja potrpežljivosti vsakega od nas, saj smo zopet neskončno dolgo čakali na prevozna sredstva. Letalo je, kot smo skoraj že pričakovali, prispelo mnogo kasneje, kot je bilo sprva rečeno, a z odličnimi piloti nas je varno pripeljalo domov. In to velja največ.
Naj se za konec zahvalim vsem članom ERPS, s katerimi smo bili skupaj z drugimi slovenskimi reševalci s psi del skupine IRO, v katero so bili združeni odlični reševalni pari iz vse Evrope in s katerimi smo imeli čast sodelovati. Bili ste super! Zdaj vem še toliko bolj, da smo odličen in dobro pripravljen tim, in verjamem, da so nas izkušnje naredile še mnogo boljše … Biti del humanitarnih ekip z vsega sveta je nekaj, kar pusti še dolgo toplino v človeški duši.
SREČNO vsem ekipam kjer koli po svetu, ki so ali bodo po svojih močeh in zmožnostih poskušale reševati človeška življenja. Face ste vsi!
Jasna