V Stari Fužini smo se v torek ob 14.30 na kavici dobili Vera z možem, Barbara, Grega z Žigom in pa jaz z mojima puncama – ena je želela zraven kar tako, druga pa je morala za zlati sonček opraviti tak planinski vzpon, da je dobila žig. Vreme nam je služilo prekrasno, po nekaj kilometrih vožnje v hrib pa smo se naprej odpravili peš. To smo zmogli v manj kot uri in precej prepoteni smo hitro prispeli do koče, kjer so se po popoldanskem počitku že zbirali otroci in vzgojiteljice. Ob prekrasnem sončku je Vera povedala nekaj o našem delu, o psih, potem sta Oka in Tena pokazali nekaj trikcev, vendar so petletniki komaj čakali, da se bodo lahko skrili in jih bodo psi iskali. Na balkonček bližnje hiške se je za odejo skrilo kakšnih 6 ali 7 otrok in eden od nas. Tako so naši vrli štirinožci – Neli, Oka, Nomi in Tena – pokazali, da znajo najti, in to lepo nakazali z laježem, potem pa je Vera s Troijem pokazala tudi to, kako se pravzaprav mladega psa uči takšnih veščin.
Bolj zanimivo je bilo iskanje po terenu – pod kočo sta se za Nomi in Oko skrila dva markerja (pravzaprav trije, ker sta bili na enem mestu skupaj skriti Moni in Lina) in tudi to nalogo sta kosmatinki dobro opravili. Za otroke je bila zanimiva še Gregova predstavitev njegovega dela v Gorski reševalni službi in pa opreme, ki sodi k temu delu. Potem pa so bili naši štirinožci na razpolago otrokom, da so jih božali, zahtevali naj dajo tačko, glas – vse živo so pravzaprav hoteli od njih. Po končani predstavitvi so nam postregli z odličnim ričetom, Gregu s klobaso, otrokom pa s šmornom; ko smo pridno vse pospravili, smo se poslovili. Barbara nas je pospremila delček poti, saj je prenočila v koči in naslednji dan nadaljevala pot v hribe. Nam preostalim je pot navzdol šla hitreje kot navzgor in kmalu smo bili pri avtih, potem pa gas proti Ljubljani. Vožnja domov je za razliko od vožnje na Gorenjsko minila v miru in tišini, ker sta Moni in Lina zaspali že pred Bledom, Tena pa si je tudi že želela svojega ležišča v avtu. Bilo je krasno, drugo leto gremo spet! Maja Več slik najdete v galeriji. Leto je naokoli in spet je tukaj junij, ko Krimovci že tradicionalno obiščemo otroke iz vrtca, ki preživijo en teden na Planini pri jezeru. Dokaj nenavadno, bi rekel človek, da se med tednom podamo v gore – če nismo ravno upokojenci ali pa študenti, ali ne?
V Stari Fužini smo se v torek ob 14.30 na kavici dobili Vera z možem, Barbara, Grega z Žigom in pa jaz z mojima puncama – ena je želela zraven kar tako, druga pa je morala za zlati sonček opraviti tak planinski vzpon, da je dobila žig. Vreme nam je služilo prekrasno, po nekaj kilometrih vožnje v hrib pa smo se naprej odpravili peš. To smo zmogli v manj kot uri in precej prepoteni smo hitro prispeli do koče, kjer so se po popoldanskem počitku že zbirali otroci in vzgojiteljice. Ob prekrasnem sončku je Vera povedala nekaj o našem delu, o psih, potem sta Oka in Tena pokazali nekaj trikcev, vendar so petletniki komaj čakali, da se bodo lahko skrili in jih bodo psi iskali. Na balkonček bližnje hiške se je za odejo skrilo kakšnih 6 ali 7 otrok in eden od nas. Tako so naši vrli štirinožci – Neli, Oka, Nomi in Tena – pokazali, da znajo najti, in to lepo nakazali z laježem, potem pa je Vera s Troijem pokazala tudi to, kako se pravzaprav mladega psa uči takšnih veščin. Bolj zanimivo je bilo iskanje po terenu – pod kočo sta se za Nomi in Oko skrila dva markerja (pravzaprav trije, ker sta bili na enem mestu skupaj skriti Moni in Lina) in tudi to nalogo sta kosmatinki dobro opravili. Za otroke je bila zanimiva še Gregova predstavitev njegovega dela v Gorski reševalni službi in pa opreme, ki sodi k temu delu. Potem pa so bili naši štirinožci na razpolago otrokom, da so jih božali, zahtevali naj dajo tačko, glas – vse živo so pravzaprav hoteli od njih.
Po končani predstavitvi so nam postregli z odličnim ričetom, Gregu s klobaso, otrokom pa s šmornom; ko smo pridno vse pospravili, smo se poslovili. Barbara nas je pospremila delček poti, saj je prenočila v koči in naslednji dan nadaljevala pot v hribe. Nam preostalim je pot navzdol šla hitreje kot navzgor in kmalu smo bili pri avtih, potem pa gas proti Ljubljani. Vožnja domov je za razliko od vožnje na Gorenjsko minila v miru in tišini, ker sta Moni in Lina zaspali že pred Bledom, Tena pa si je tudi že želela svojega ležišča v avtu.
Bilo je krasno, drugo leto gremo spet!
Maja
Več slik najdete v galeriji.