V začetku julija, ravno po prihodu iz bolnice, ko še nisem bil povsem pri sebi, me je presenetila novica z vrha GRZS – prišlo je vabilo za udeležbo na srečanju v Italiji, en teden konec septembra, gresta ti in še eden. Kar zaskrbljeno, ker sem bil zaradi operacije fizično precej slab, prosim še za podrobnejši program in 30 sekund za razmislek 😉 V programu pa same sladice – 5 dni intenzivnega treninga na prelazu Passo Rolle v Dolomitih, ki ga organizira Guardia di Finanza, se pravi kakor vojska, in bo gotovo vse organizirano, kot je treba, enkratno zamišljena delovišča, skrbi me le navedba pri pogojih za udeležbo – vrhunska fizična in psihična pripravljenost vodnika in psa. Ne, tega ne kaže zamuditi, bo pač treba stisnit zobe – časa je še ravno dovolj – in se spravit nazaj v boljšo formo. In je šlo, sicer s skoraj vsakdanjim popoldanskim tekom v bližnji hrib in nekaj dolgimi hribovskimi turami, seveda pa z mnogo pretečenega znoja. Ampak se je izplačalo …
Prišel je tisti težko pričakovani ponedeljek, ko smo se ekipa štirih članov GRZS naložili v kombi in si za začetek – prihod je bil predviden do večera, do tja pa je nekako 400 km – privoščili turo čez dolomitske prelaze v prekrasnem vremenu. V torek zjutraj pa nič več heca in začnemo zares. Najprej uvodni sestanek, na katerem nam razložijo organizacijo treningov, način dela in predstavijo delovišča. Enkratno. Štiri različna delovišča za ekipno iskanje s helikopterskim prevozom, šest različnih delovišč z orientacijo in posameznim iskanjem, delovišče na melišču z ogromnimi skalnimi bloki in pa delovišče za stensko reševanje. Odločiti se moramo, kaj bi kdo delal, nobenih omejitev, lahko delam tudi en sam tip delovišča ves teden, če želim. Vendar se s Primožem odločiva, da bova poizkusila na vseh, za ekipno iskanje pa se prijaviva dvakrat, saj se nama zdi, da je to situacija, ki je najboljši približek akcijam v naših gorah. Na vseh deloviščih je poudarek na iskanju z utrujenim psom, kar pomeni, da je do vseh delovišč treba peš. Razložijo še druge podrobnosti in nam dajo 15 minut za pripravo na ogledno turo. Enkraten sprehod s kar nekaj prehojenimi višinskimi metri 😉 po grebenu nad prelazom, odkoder je krasen razgled na prelaz in odkoder se vidijo vsa delovišča.
Po kosilu pa odhod na prvo vajo – izbrala sva delovišče na platoju hriba s kavernami in jamami. Najprej skoraj enourni dostop in polurno čakanje kolega – dodelili so nama reveža iz italijanskega Rdečega križa, ki se je prijavil na drugo delovišče, vendar je bil sam, iskalo se je pa v trojkah. Na vrhu, ki je bil obenem tudi štartna točka iskanja, je potem povedal, da je doma povsem v nižini in da hribov od blizu tudi videl ni. Razdelimo si teren v sektorje, “nižinskemu“ kolegu dodeliva sredino, ki se nama je zdela najlaže prehodna, in pričnemo iskati. Luknje, skale, skoki, bunkerji in kaverne, skratka kar težak teren. Z Nomi preiskujeva cikcak kot nama teren dopušča, pregledava še jame in bunkerje in nič. Kar naenkrat pa jo potegne v zajedo med skalna bloka in hoče gor, pa ne more, ker je previsoko. Zalaja ne, ampak me pride iskat. Ni mi jasno, kaj se dogaja, ker kaj takega ne naredi nikoli, in grem pogledat. Kar nekaj plezalnih veščin moram uporabiti, da se dvignem gor in res je na vrhu skale, za robom marker. Povsem na skrajnem robu, tik nad prepadom. Povedali so nam, da bodo markerji na višini in nedostopni za pse, ker so na prejšnjem tečaju imeli kar nekaj ugrizov psov ene od gostujočih ekip. Nekako se z markerjem zmeniva, da je treba psa potrditi; precejšnja težava je bila sporazumevanje, ker je večina govorila samo italijansko in nič drugega. Po zaključku za Nomi poiščeva še prostor za pristanek helikopterja in počakava Primoža in kolega, da končata in da nas vse tri odpeljejo v dolino.
Sreda – drugi dan – je dan za orientacijo. Na štartu dobiva topografsko karto brez koordinatne mreže z vrisano točko, okrog te točke pa imava v radiusu 150 metrov skritega markerja. Preučim karto, pregledam teren okrog sebe in hitro do točke. Prva je bila kar lahka, saj se je markirna zastavica videla že s ceste, markerja pa je Nomi verjetno imela v nosu že, ko sva prispela do točke, vsaj po skoraj pokonci postavljenih ušesih na odlaganju sodeč 😉 Hitro se vrneva na štart, kjer dobiva drugo nalogo, ki pa je bila malce težja in nama je tudi vzela več časa. Ob vrnitvi nazaj na štart se odločim, da bom enako vajo poizkusil še v temi, zato se zvečer znajdeva spet na istem štartnem mestu, ampak s tretjo nalogo. Precej težje se je po topografskih znakih orientirati v temi in ugotovila sva, da ima pes lahko kar problem z raznimi odsevniki, sploh če so kot živalske oči in gobec, kot so npr. postavljeni na markirni zastavici. Pa še nova izkušnja za Nomi – marker v temi na drevesu približno 4 metre visoko.
Četrtek je bil spet dan za ekipno iskanje in helikopter, delovišče pa najbolj oddaljeno od vseh, spet 1 ura zelo hitre hoje, pogrešani pa v gostem, težko prehodnem gozdu. Tokrat imava s Primožem drugega partnerja, spet si razdelimo sektorje, teren pa je precej širok, tako da je bila širina sektorja kar od 150 do 200 metrov. Z Nomi spet štartava cikcak, kljub tretjemu dnevu in dolgemu dostopu je visoko motivirana, kar leti po gozdu in naenkrat je ni. Ok, nič nenavadnega, bo že prišla. Nenadoma pa zaslišim lajanje in najprej nisem povsem prepričan, ali je Nomi in ali je lajanje „markersko“. Ampak po nekaj trenutkih me je prepričala, da je to njen značilen globok „markerski“ lajež. Hitro jo poiščem, bila je kar daleč, in vidim, da povsem po PS-u sedi pri markerju, laja vanj in čaka, da pridem. Bravo, punca! Naredimo zaključek in se vrnemo na štartno mesto, kjer počakam še ostala dva vodnika in spet si naročimo helikopter 😉 ter odletimo nazaj v bazo.
Za petek nama pa preostane samo še delovišče na balvanih, ki je bilo pa mogoče – vsaj za Nomi –najtežje od vseh, saj se je moral pes prebijat iz balvana na balvan ali pa med njimi in so jo bistveno lažje odnesli manjši in lažji psi. Spet narediva motivacijski krog in Nomi kljub vidni utrujenosti začne zelo motivirano, vendar bolj ko se pomikava navzgor po blokih, bolj hodi ob meni in se ne oddaljuje več. Pozna se, da je četrti dan kar napornih treningov, to so opazili tudi pomočniki na delovišču in nama pomagali, da smo iskanje pozitivno končali. Po odmoru narediva še eno kratko motivacijo in s tem končava treninge.
Brezhibna organizacija, vrhunska oskrba in enkratna delovišča v gorskem okolju. To bi bila kratka ocena gostovanja pri italijanskih kolegih. In pa seveda enkratno vreme, ki nam je služilo ves teden. Zadnji dan, ko smo že odhajali domov, pa nas je vreme opomnilo, da se bližata zima in sneg, saj smo se prebudili v pobeljeno jutro.
Grega & Nomi