Žiga, Ana, Bella, Luna, Tačka in Nejc smo se 16. 1. z Roj odpeljali proti prelazu Würzjoch. Kje je to? Nekje na Tirolskem, poleg Kronplatza, kjer menda domujejo neki »gerlic knedli«, ki so – zopet menda – odličnega okusa. No, mi očitno nismo šli ne te frdamane knedle, čeprav še vedno ne vem, čemu NE (!?!). 😉 Ne, ne, šli smo na lavinski tečaj k tirolskim pasjim komandantom. Skupaj z nami se je na pot odpravila tudi Jerneja Trnovec, a s svojim avtom, da ne bi slučajno izzvali kakega medorganizacijskega incidenta. :p Tja nas je vzela Katja Skulj, ki je zaradi službenih obveznosti zamudila prvih par dni in se nam pridružila šele v sredo, zato ni mogla sodelovati kot inštruktorica. In ker je inštruktorjev primanjkovalo, je to delo tokrat doletelo tudi mojo malenkost. Me je »malce« skrbelo, kako mi bo šlo od rok, zakaj sodelovati je bistveno drugače kot voditi. No ja, na koncu je bilo vse lepo in prav. Udeleženci moje skupine so bili zadovoljni, psi polni novega znanja, jaz pa poln samega sebe… Kot vedno. 🙂 Šala mala… Na srečo sem dobil odlično skupinico, v kateri so se vsi zelo trudili slediti mojim navodilom, poleg tega pa so imeli skoraj vsi pse brez posebnih problemov. Tudi problem z grizenjem rok smo na koncu, vsaj meni se zdi, uspešno rešili. Se mi je pa zdelo jako čudno, da so bili tile Italijani in Tirolci prepričani, da imam jaz neki »master plan« za njih in njih pse. Hm… Bi si človek mislil, da so bolj brihtne sorte. 😉
Lavinski tečaj se je končal 20. 1. Vsi moji »malčki« so opravili neke sorte delavni preizkus za svojo stopnjo, čeprav so v resnici nekateri opravili tudi preizkus za višjo stopnjo. Nato so se napotili proti svojim toplim domovom, mi pa naslednji dan vsi na izpite… In smo padali – z nasmehom na ustnicah, kot se za junake spodobi. :p Katja je naredila. Jerneja je sodila. Žal je padel tudi Čedo iz KVRPS-ja. Modic iz DVRPS-ja pa je bil bolj priden in je delil veselje opravljenega izpita s Katjo.
Naslednji dan, 21. 1., pa smo se tudi mi odpravili domov. Ne vem sicer čemu, če pa nismo probali tistega knedla s sosednjega hriba. Očitno bom moral še kdaj tja. 😉
Jernej
P. S.: Če se komu fotke ne zdijo pretirano dobre naj se pomeni z Martinom Gutom in mojim prevajalcem. 😉