Nekaj pisnih utrinkov izpod Storžiča 🙂
Letošnje skupne vaje vseh enot pod Storžičem smo se lahko udeležili tudi mulci. Po Andrejevih grozilnih pismih, naj se le pravočasno prijavim in po prigovarjanju avtu, naj zjutraj le vžge, smo se na velikonočno soboto odpravili proti Tržiču. Z ostalimi iz našega društva, pa tudi z nekaterimi iz drugih društev, smo se dobili na zajtrku na Voklem in se potem v kolonici odpeljali naprej. Medtem ko so nekateri hodili žegnat jajca in šunko, smo se mi odpravili igrat skrivalnice v hribe.
Pri koči pod Storžičem smo izvedeli za razpored v skupine; Janja, Nika in jaz smo bile skupaj, zraven pa še štirje drugi. Po sili razmer smo določili Janjo za vodjo, saj ima daleč največjo kilometrino, in izkazala se je kot dober vodja. 🙂 Dejan je bil v drugi skupini, Andrej se je pa skrival. Ker smo imeli trije mlade pse, smo se na vsaki postaji razdelili tako, da so tisti z “narejenimi psi” iskali “zares”, mi smo pa potrenirali kasneje. Začetek pri Mateji ni bil tako dober, kot bi si želeli, ampak smo na naslednjih postajah popravili začetni slab priokus. Zanimiva izkušnja je bilo iskanje v kupu listja, ko se je psom tako udiralo, da najprej sploh niso mogli do markerja. Opomnili so nas tudi, da če kako oblačilo, čevelj, predmet kje leži (ali visi), ga je treba takoj GPS-irati. Za mene je bilo novo tudi iskanje v strelc
ih. Imeli smo tudi možnost malo plezati po drevesih, kar je bilo dobrodošlo, ker se mi je zdelo, da sem po dobrem mesecu in pol že vse pozabila. 🙂 No, naredili smo pet postaj v času od 9h do 14h; če računam, da smo se medtem še (mogoče) izgubili, je bil kar lep sprehod. 🙂 Ko smo se vrnili do koče, nas je že čakalo kosilo – enolončnica s kranjsko (najbrž sem že večkrat omenila, da so se mi vse kranjske klobase, ki sem jih v življenju pojedla, zgodile, odkar sem pri reševalcih. :P), malo smo še posedeli in poklepetali, nato pa odrinili proti domu (oz. morju). Janja je ujela še žegnanje :D, moj pes pa bi še tri dni k sebi prihajal od psihične uničenosti, če ga ne bi že naslednji dan čakali novi izzivi v stilu spretnosti hoje po mostičku in padanja iz njega v morje (ampak to je pa že druga zgodba. 🙂
Upam, da so se imeli ostali prav tako luštno kot jaz, bil je prijeten uvod v velikonočno-prvomajski praznični most. 🙂
Veronika