Maja maja na izpitu
Po dnevih planiranja, priprave poligona in iskalnega območja na Golovcu ter nabave in skrbi za vse, kar bomo potrebovali na poligonu in v gozdu, je napočil trenutek resnice. Aleš z Donom, Janja s Pupo in midve s Teno smo se prijavili na izpite iskanja pogrešanih oseb 1 kar na domačem terenu. No ja, poligon je domač za Teno in Dona, Pupi pa ni bil tako zelo pri srcu. Kar pa zadeva iskanje, sem pa zgrešila tudi že kakšen trening, ki smo ga imeli na Golovcu. Pred tem pomembnim koncem tedna so bili tisti dooolgi prvomajski prazniki, ko so eni trenirali, midve s Teno pa uživali na morju … Po 
zgodnji jutranji prijavi sva z Alešem še malo ostala na poligonu, v prekrasnem sočnku pa sva se potem odpeljala na samo delovišče. Živčki so začeli delati, ah, sem se tolažila, saj greva samo poskusit, nisva ravno obremenjeni s kakšnimi roki. Po časovnici je bilo malce zamude, med čakanjem na iskanje pa so nama Barbara, Grega in Nadja vlivali pogum. Prvima iskalcema, Petru in Katji iz ljubljanskega društva, žal ni uspelo najti vseh skritih, potem pa je bil na vrsti že Aleš. Don raztura, čisto takoj na začetku je že lajal, potem pa še 5 minut kasneje nakazal drugega markerja in zmagal. Na trdo sem požrla slino in štartala v hrib; vsi moji (Vera, Jani, Ivan) so bili že zbrani ob sodniku Ljubotu, ki naju je vzpodbudno poslal na iskanje. Moja draga frača me je prav prijetno presenetila, saj je bilo tokrat drugače kot običajno (psi pogosto delajo na izpitih slabše kot na treningu) – pokazala je, da zna pregledati gozd prav do roba delovišča, in to v obe smeri, tako da je v 5. minuti na 100 m našla prvega markerja, ga nalajala, malce tudi stopila nanj, a to ni tako pomembno. Srce mi je ob prvem laježu prav poskočilo, takoj sem prijavila in stekla po hribu, jo pohvalila in poslala naprej iskat. Potem so pa začeli moji živčki bolj delati, saj sva bili že na polovici poti do uspeha, pa tudi Teni je malo usahnila motivacija in sem jo morala kar priganjati. In ni ga lepšega kot stati tam na potki, pred tabo sodnik, za tabo organizacijska ekipa in nekaj markerjev, ki jih vse v tistem paničnem času iskanja pač ignoriraš, in slišati psa lajati v drugo … Neprecenljivo, balzam za ušesa v 10. minuti! Torej – iskanje uspešno. Jeeeee, bravo Don in Tena!
Poslušnost na našem poligonu pa ni bila nič pretresljivega, Tena je naredila vse vaje, samo poleg je bil zanjo tisti dan malce dalj stran od mene kot ponavadi, tudi ovire sva opravili brez problema, čeprav je na preskoku sredinsko prečko snela in na detaširanju z enim ovinkom zavila na tapravo mizo (dve mizi pa po šolsko!). Tako se mi je že dozdevalo, da bi lahko izpit naredila, vendar zadnja beseda je sodnikova. Sodil je Matjaž Zanut, meni prvič, bil je prav prijeten, kriterijev ni imel hudih, in ko mi je prebral točke in naju pohvalil, sem mislila, da se bom kar malo usedla tam pred njim. Dobro, da imam ušesa, drugače bi mi glava stran padla, tak je bil moj nasmeh… Seveda je bilo veliko tudi veselje ostalih Krimovcev na poligonu, ampak me je zanimalo, kako bo naredil še Don. Kljub nekaj težavam je Matjaž tudi Alešu podal roko in mu čestital za opravljen izpit, potem je bilo pa veselje skoraj popolno. Skoraj pa zato, ker sva bila oba z Alešem malo žalostna zaradi Janje, saj Pupa ni našla enega markerja, kar je pomenilo že padec na izpitu. Tudi na poslušnosti je imela Pupa preveliko željo it ležat v avto, tako da se za njiju žal ni izšlo tako, kot bi si želeli in kot Pupa sicer zna. Z Alešem sva potem najinima kosmatincema, ki sta bila kar skurjena, saj sva imela poslušnost in ovire ob 11.30, ko je sonce neusmiljeno pripekalo, privoščila še čofotanje po Savi.
Prekrasen dan, ni kaj, zahvala pa vsem Krimovcem za treninge in vzpodbude, zdaj pa pridno trenirat za 2-ke…
Maja & Tenar