Izpitni konec tedna
Karavana je odšla. Trije so zavzeli strateške položaje že v soboto, ostali smo navijali doma 
in mrzlično pričakovali novice iz Tolmina (malo moramo porihtat komunikacijske kanale). Po mojih podatkih je bila drama. Napeto od živcev, lakota je bila postranskega pomena. Ali nam bo šlo? Seveda bo šlo. Nismo dvomili niti za sekundo. Tako je Dipi opravila predizpit, Troi je kot za šalo opravil enko in naša lepotica Tena je poskrbela, da imamo v društvu novo vodnico reševalnega psa, saj je opravila dvojko. Vse tri zverine so opravljale izpit iz iskanja pogrešanih. Čestitke!
No, potem pa še nedelja. Organizirali smo iskanje pogrešanih v ruševini. Na predizpit sva se prijavila midva s Skwayem in Nika z Babsi. Ostali člani so vse lepo pripravili in zorganizirali. Vendar živčki. Prekleti živčki. Še dobro, da je bila dobra volja, ki je kolikor toliko pripomogla k zbranosti na ruševini. Par stvari nama je manjkalo v nahrbtniku, vendar Skway preizkus hitro opravi s svojim »en, dva, tri – tukaj si«. Navodila so bila jasna – počakajmo malo, potem pa pojdimo. Skway pride pogledat. Katastrofa.
Ne, ne. Skway jo tako odkuri nazaj, samo iskat me je prišel, da mi ga pokaže. Uspešno sva našla.
Še dobro se ne preoblečem, že pride nazaj Babsi in Nika hitro naznani, da je našla oba. Vsi srečni. Jemo piškote KD Krim in bodrimo ostale izpitnike. Vendar kmalu me prešine, da naju čaka še poslušnost. Sej vem, da nama bo šlo, vendar vseeno – živčki hočejo spet izbruhniti.
Skway in Babsi sta morala počakati, da sta bila na vrsti. Po časovnici naj bi delala skupaj, vendar je sodnik hotel, da naredim sam. Skway me priveže in ko se že hočeva prijaviti, me odslovijo, da je treba malo počakati. Skway postaja nemiren, moji živčki pa samo še toliko, da ne počijo. Lajamo. Kaj zdaj – bova iskala ali delala? Prijaviva se in odhitiva na poslušnost. Katastrofa, živčkov se ne da več kontrolirat. Vse, kar sem videl, je bilo šlamparija. Na srečo je Skway ovirce zmazal z levo zadnjo taco. 
Pri odlaganju kratka debata s sodnikom. Bil je zadovoljen, celo s tistim, za kar sem sam videl, da je katastrofa, je bil sam zadovoljen. Naredila sva. Juhej! Čestitke, malo črne luknje vmes, kaj se je sploh zgodilo, živčki počasi popuščajo in lakota počasi prevladuje.
Za Skwayem je imela nastop Babsi. Ker sem moral odhiteti nazaj na ruševino, nisem videl vsega, vendar – kakor sem slišal – se je zalomilo na poslušnosti. Sej bo drugič bolje, ker ostalo je šlo pa perfektno.
Na Igu me je dopoldanska živčnost tako zdelala, da sem se malo ulegel na travo in sanjaril, kako bi šel v tisti bazen. Ostali člani so bili podobnega menja. Padla je ideja, da bomo organizirali reševalski wellnes tabor. No, vsaj v mislih 🙂
Dejan
Slikovno gradivo je v galeriji – klik.