Skupaj smo krenili proti zbirnemu mestu na parkirišču tovarne BPT v Tržiču, kjer smo se razdelili po skupinah, pridružil pa se nam je tudi Ivan z Lunom. Vaja je potekala na različnih deloviščih. Naša skupina z Vero na čelu se je najprej preizkusila v nudenju prve veterinarske pomoči psu, ki je bil udeležen v pasjem pretepu in iskanju njegove lastnice, nato smo se s postavitvijo v strelce podali za izgubljenima gobarjema, sledili pa sta še dve iskanji pogrešanih oseb, v enem primeru s poškodbo pogrešanega. Našli smo prav vse pogrešane in poskrbeli za vse poškodovane, tako da je bilo naše delo uspešno opravljeno. Mladi smo poskusili različne načine iskanj, prav tako pa se je pokazala iskalna kondicija naših psov, ki do te vaje še niso sodelovali v daljših iskanjih. Da vse le ni tako preprosto za psa, se je videlo naslednji dan, ko Dipi ni imela nobene želje po daljših sprehodih. 🙂
Andrej
Kako spraviš v avto 6 reševalcev – Tačko, Dipi, Skwaya in njihove tri lastnike? Pereč problem, s katerim smo se ukvarjali ves teden pred na vajo. Seveda je praksa pokazala, da ob 6 zjutraj ni problem, kako nabasati vse reševalce v avto, ampak je težava to, kam bomo dali vso potrebno opremo.
Pred vajo smo se ustavili na kavi pri naših treh članicah (Vera, Maja in Tinca) na Voklem. Nato smo odrinili naprej v Tržič, kjer smo se srečali še z dvema članoma (Ivan in Aleš). Po kratkem klepetu smo se prijavili in preverili, v kateri skupini smo. Sam sem pristal v skupini št 1., v kateri je bil vodja ravno naš Jernej. V naši skupini je bil tudi Aleš.
Ko je naš vodja prevzel vsa navodila in zemljevide, smo odrinili na delovišča, ki so bila v zelo zanimivem vrstnem redu (1, 2, 3, 4, 5 …). Ker smo bili v skupini tako začetniki kot stari mački, je Jernej poskušal delo prilagoditi tako, da smo se vsi lahko preizkusili v delu v skupini, markiranju novim psom in iskanju. V gozdu sem kljub bujnemu rastju dobil vpogled v to, kaj pomeni iskanje v strelcih. Obžalujem le, da »nažganega« gobarja nisva našla midva.
Vaja je potekala v sproščenem vzdušju in z nekaj novimi obrazi. Izgubili se na srečo nismo, saj nas je naš vodja lepo peljal po deloviščih in izrek »kartu čitaj i seljaka pitaj« je v našem primeru zelo dobro držala. Vaja je odlično uspela, predvsem pa – kar je najpomembnejše – smo pridobili nove izkušnje in nova znanja.
Dejan
Zgodnje klepetavo jutro krimovk – Vere, Maje in mene – je naredilo pot na Gorenjsko še krajšo, kot je sicer. Zbor na parkirišču BPT-ja, predaja knjižic ter prevzem skupine št. 10. V skupini so bili začetniki vsi, razen Uroša, tako da smo pred prvim deloviščem št. 5 naredili bojni posvet o hoji v strelcih in se nato podali v boj. Kljub moji začetni zmedenosti je delo steklo kot po maslu. Našli smo pogrešanega in ga predali v varne roke Maretu. Delovišče št. 1 je bilo kratko in sladko, pot med naslednjim dvema pa smo izkoristili za delo na motivacijo. Nadaljevanje poti je prineslo ravnino, postavljeno pokonci, tako da smo na delovišče št. 2 prisopihali. Skupina se je razdelila, da smo hkrati obdelali dve delovišči ter nato krenili nazaj v bazo. Na vseh deloviščih so se izkazali mladi psi, saj so našli ponesrečene. Na vrvni tehniki je Primož pokazal svojo premoč in tako smo delo uspešno končali. Skupina je bila pridna in delovna, mladi psi pa rabijo tovrstne izkušnje.
Tina
Fotogalerija – klik.