Vtisi markerja Nejca
V petek, 12. 10. 2007, smo se vrli krimski junaki podali v Varpolje. Tam smo pod strogim nadzorom pripravljali delovišče za ruševinske izpite 2. stopnje. Delo je potekalo na dvorišču podjetja Glin, na kupih odpadnega lesa. Idealno za naše »zlobne« namene. Na kupih lesnih odpadkov, napol podrte transformatorske postaje in priročno parkirane mehanizacije smo izdelali osem skrivališč. Seveda sva si s Katjo vzela malce umetniške svobode in naredila grob v pravem pomenu besede. Graf Drakula bi bil nad najinim delom gotovo navdušen, klavstrofobični markerji pa niti najmanj. V najin zagovor lahko povem, da sva se v grob lahko stlačila oba – seveda vsak posebej, da ne bo kakšnih napačnih idej
Petkovi pripravi skrivališč je sledila večerna peka kostanja z vso pripadajočo »infrastrukturo«. Ampak ker smo bili nekateri malce utrujeni od dela, smo se bolj zgodaj odpravili spat. V soboto zjutraj nas je Vera ob 5.30 vrgla iz postelje! Na hitro smo poskakali v delavne cunjice, odhiteli po kavo in čaj, nabrali ekipo in odbrlizgali v Glin. Tam je sodnik določil območje gibanja, prve tri grobove in »veselica« se je lahko začela.
Prva je bila na vrsti naša tavelika Jasna. Žal je izpustila mojo malenkost, ki je veselo spala v Drakulovem brlogu. Za njo se je zvrstilo lepo število vodnikov in vodnic, a žal sta bili uspešni le dve vodnici. Smo pa nepristranski opazovalci, poleg redkih izjem, lahko opazovali vodniške napake in si jih trudili čim bolj zapomniti, da jih ne bi tudi mi v prihodnosti prevečkrat udejanjali. Priča smo bili vodnikom, ki so se po ogledu delovišča podali na maraton po območju gibanja in ki tudi svojim kužkom niso prizanašali s kondicijskim treningom; vodnikom z odličnimi idejami, kje so grobovi, a so bile ideje žal napačne; vodnikom, katerih psi so vohljali okoli grobov (v nekaj primerih celo kopali), pa so svoje kužke odgnali stran (s pošiljanjem naprej ali z odpoklicem). Nekateri so to ponovili tudi večkrat. Občasno se je našel kdo, ki je glasno zarobantil, ko mu je kuža nakazal markerja, a je vseeno prijavil »lažno« nakazovanje, na koncu pa presenečeno ugotovil, da je imel kuža prav. Nekateri vodniki pa so ušteli pri taktiki in so na koncu obstali ob robu delovišča in niso videli, kako njihovi kužki kopljejo na drugem koncu delovišča. Bili pa smo priča tudi resnemu sodelovanju vodnikov in kužkov pri iskanju, občasno celo v zamenjanih vlogah Tako smo v soboto končali delovni dan, naredili še eno iskanje s svojimi kužki in se polni zanimivih vtisov in upanja na boljši jutri podali v tabor, nekateri pa proti domu. V taboru so sledili nepogrešljiv kostanj, kuhano vino in druga krepčilna sredstva
V nedeljo zjutraj sem ob 5.00 prebudil krimske člane, stanujoče v bungalovu, Vero, ki je spala v avtu, pa smo zaradi varnosti pustili spat vso noč pod lučjo in zaklenili ven. No, na koncu nas je vseeno spravila pokonci in zbezala iz hišice in brž smo poniknili na delovišče. Tam je sledil drugi del iskanja, ki je zelo spominjal na soboto. Razlika je bila le v tem, da v nedeljo noben par ni našel vseh treh skritih oseb.
Čeprav nismo bili priča le odličnemu delu vodnikov, smo se veliko naučili. Vsaj upam, da je tako. Nekaj po zaslugi opazovanja, nekaj pa po zaslugi komentarjev naše Vere in sodnika Fieselerja iz Nemčije, ki sta pokomentirala delo vsakega para.
Družba in vzdušje sta bila tako kot vedno odlična. Frenk in Vera sta nas razveselila s svojima »Sport Billy« mizicama, drugi smo prispevali nekaj dobrot, vsi skupaj pa obilico dobre volje in dobrih idej za obilico smeha. Tako smo skupaj preživeli še en res lep jesenski vikend.
Jernej
Jasnin prispevek
Naj dodam se pogled v delo enega od osmoljencev tega vikenda. Ali pa zmagovalca. Odvisno od kod in kam gledaš
V soboto sva z Blum začeli prvi, v jutranjem mraku in popolnem brezvetrju. Prva dva markerja sta bila zunaj kot za stavo, vonj tretjega pa je odnašalo z ruševine in ni pomagalo nikakršno usmerjanje in prepričevanje Blum, naj išče na kupu in ne tam, kjer ji je najbolj dišalo. Hudo sem si šla na živce, ko sem jo na daljavo ustavljala, ko je odvihrala za vonjem daleč ven z iskalnega območja. In čas je, čeprav sva ga imeli za najdbo zadnjega markerja ogromno, potekel. Nekako prazno sem se počutila po tem iskanju. V naslednjih dneh sem si večkrat želela, da bi imela možnost še enkrat pokusit z drugačnim načinom usmerjanja, tako zame in za moje izkušnje. Pa ne bova nikoli izvedeli, ali bi bilo lahko kaj drugače. Sem pa zaradi odličnih komentarjev svojih društvenih kolegov bogatejša za izredno izkušnjo, ki se mi bo vtisnila v spomin in mi bo prišla prav ob morebitni pravi akciji v podobnih razmerah, ko bo kuža mojo pomoč potreboval se toliko bolj. Hvala Vera, Nejc, Katja in drugi za kritične in dobronamerne komentarje.
Ob vrnitvi na poligon sem srečala Teo in Ajka, ki sta se vrnila z iskanja. Kar žarela sta od sreče, saj sta kot ena redkih tisti dan našla vse markerje na izpitih IPO. Ajk in Tea sta v soboto opravila se vaje na poligonu, a na žalost so se sanje o opravljenem izpitu razblinile med vajami poslušnosti. Ovire sta opravila dobro, za opravljen izpit pa to ni bilo dovolj.
V nedeljo sva bili na poligonu na vrsti midve. V glavi sem imela le eno misel – ali sva z novim načinom že uspeli poslušnost na izpitu narediti manj stresno in bolj veselo. Zbrano sem se lotila priprav sebe in Blum in delo prejšnjih mesecev se je pokazalo že na ovirah. Blum je zbrano in z velikim veseljem premagovala ovire. Kmalu sva bili na vrsti tudi pri poslušnosti. In res, tudi tu se pri Blum ni več kazal tako očiten stres in njeno stalno ponujanje miritvenih signalov, videnih na prejšnjih izpitih in preizkušnjah. Tudi sama nisem čutila tako izrazite treme kot po navadi. Sistem deluje, sem si rekla in z minute v minuto mi je bilo lažje. Poslušnost sva končali le z eno večjo napako. Predvsem pa, kar je bil zame največji uspeh, končali sva jo z nasmeškom na obrazih in z voljo do dela tudi po koncu vaj. Blum bi kar še delala in delala. Vesela in sproščena je skakljala okoli mene. Sledila je igra in tek proti avtu, kjer je padla se okusna dobrota v pasjo posodo. Tako se je za naju uspešno končala neuspešna kvalifikacija Že dolgo se nisem tako dobro počutila.
In dodajam le še to, da je potrebno v življenju slediti sanjam in za njihovo izpolnitev iskati poti in stran poti in delati, delati, delati. Vredno je truda. Zame ni bilo lepšega od pogleda na sproščeno in veselo Blum v panogi, ki nama je zaradi moje treme do zdaj grenila izpitni čas.
Do naslednjič.
Jasna
Fotoutrinki – klik.