V Sloveniji smo gostili enega »tistih posebnih ljudi«, ki so že desetletja nazaj s svojim pozitivnim odnosom do vseh živih bitij navduševali somišljenike po vsem svetu. Končno je prišel čas, ko smo svoja vrata odprli tudi mi – tokrat na ranču Kaja in Grom. Ranč Kaja in Grom se je pred kratkim preselil na novo lokacijo blizu Vojnika, kjer že sama narava veliko prispeva k dobremu počutju.
Napočil je težko pričakovan čas, ko smo se Barbara, Vera in jaz odpeljale novemu znanju naproti, na ranču pa smo potem srečale še kar nekaj kolegov iz reševalskih vrst.
Prvi dan je bil namenjen delu s psi. Linda nas je na začetku seznanila s teorijo in poskušala na kratko (en dan je na žalost čisto premalo) razložiti svoj pogled na sožitje človeka in psa, kako lahko eden na drugega pozitivno vplivata, če si le dovolj prisluhneta.
Naši prsti so se najprej začeli krožno gibati (krog in četrt) po našem telesu, nato pa smo tehniko masaže poskusili še na prijateljih. Pogled na pisano druščino ljudi, ki so masirali drug drugega, je bil prijeten in nekateri so od ugodja zaradi krogcev in četrt za nekaj trenutkov kar zamižali. Nekaterim je ugajalo, da si izvajal gibanje zelo na lahko, drugim je ugajal močnejši pritisk. Naši prsti so postajali čedalje bolj gibčni in krogec in četrt jim je postajal čedalje bolj domač.
Sledilo je Lindino delo s psi. Morda primeri niso bili najbolj posrečeno izbrani, a vseeno se je dalo razbrati, kam naj bi nas pot pripeljala. S psom z bolj izrazitim problemom bi bila lahko ponazoritev lažja in sprememba za gledalce bolj opazna, a verjetno je v Sloveniji težko najti ljudi, ki bi bili pripravljeni pred avditorijem javno izpostaviti svoj problem. Ne vem, morda se motim, a na dnevu dela s konji se je ta naša posebnost zelo izrazito izražala. Kar težko si predstavljam, da ob polnih tribunah skoraj ni bilo človeka, ki bi na Lindina vprašanja, ali ima kdo doma konja s takšnim ali drugačnim problemom, odgovoril pritrdilno. Ob tem pa močno upam, da je le to, da se ne želimo javno izpostaviti, in da ni morebiti stanje še vedno slabše, kot si želim priznati. Morda pa nekateri še vedno mislijo, da jim njihove živali namerno nagajajo, da skoraj kujejo zarote proti njim, simulirajo bolečine … Upam, da smo slovenski kinologi in ljubitelji konj to že zdavnaj prerasli.
Naj se vrnem raje k Lindinemu delu. Naj bo človek še tak nejeverni Tomaž – moral je opaziti, da so se živali sproščale, da so jim krogci po telesu godili, glajenje dlake pa jih je sproščalo. Delo v labirintu z Lindinimi prepletenimi povodci jim je ponujalo priložnost, da v stresni situaciji svojo pozornost lažje preusmerijo na oviro in človeka, ki jih vodi, in s tem sprožijo pozitiven odziv vodnika, ki lahko svojega psa nagradi za dobro opravljeno delo.
Naslednji dan sem se vrnila na ranč, saj me je tja gnala želja, da vidim še Lindino delo s konji. Za razliko od kinološkega dela je bil poudarek na delu s konji in Linda je manj časa namenila teoriji. Meni je to odgovarjalo, saj sem teoretični del že slišala. Primeri so bili za gledalce bolj jasni in očitni, a tudi tu se je pokazalo, da je za reševanje problemov potreben čas in en dan je za to odločno premalo. Tako so se kaj kmalu iz avditorija zaslišale razne ideje o tem, kako bi se lahko neki problem hitreje rešil. Hitrost … Linda tam ni bila zaradi hitrosti! Tam je bila zaradi živalim prijaznejšega in za njih in nas manj travmatičnega reševanja težav. Je hitrost dobra? Včasih že, a v večini primerov nas skoraj hrome pripelje do cilja ali pa obtičimo zariti z glavo v kakšno reč, iz katere še dolgo ne vidimo več ven. Svojih otrok tudi ne vržemo kar v vodo, da bi se naučili plavati. No, včasih so jih, pa morda se najde kakšen tak tudi še v teh časih, a večina tega ne počne več. Zakaj? Ker svojim otrokom ne privoščimo takšnega stresa. Zakaj bi ga torej svoji ljubljeni živali? Linda nas je oba dni poskušala prepričati, da vedno obstaja prijaznejša rešitev iz zagate in da se nam jo splača poiskati.
Seminar je v vsakem od nas pustil svojevrsten pečat. Ob takšnih priložnostih nam misli in razmišljanja vedno ponese v razsežnosti, v kakršnih se še nismo sprehajali. Razširi se krog znanja, obudijo se neka stara prepričanja, ki smo jih morda zavestno ali pa nenamerno potisnili v kot. Enolična cesta, po kateri hodimo, pa se kar naenkrat razcepi na mnogo poti. Od nas je odvisno, katero bomo izbrali. Vse nas peljejo do cilja, a le na nekaterih bomo imeli priložnost in čast spoznati nova obzorja. Šepet naših živalskih prijateljev je morda zdaj za nas še pretih, da bi ga slišali, a s trudom in željo, da bi ga razumeli, si lahko odpremo pot, ki nam bo omogočila slišati ga glasneje in razločneje kot kdajkoli prej.
Jasna
Več fotk v galeriji.
Dodatno branje:
– Tellington TTouch training
– Ranč Kaja in Grom
Objavljeno: 14. 9. 2008