Letos je ERP KD Krim na 10. memorialu Boža Talana zastopala ekipa Ducat. Ekipo je določilo nekakšno nepisano pravilo, da se vsakemu kolikor toliko aktivnemu vodniku vsaj enkrat spodobi sodelovati na tej prireditvi.
Pa smo šli. Ob določeni uri smo se zbrali na poligonu KD Šmarna Gora, počakali dobro uro in šli na prvo nalogo.
Najprej smo imeli na vrsti iskanje v gozdu. Po nočnem dežju je bila podrast v gozdu neprijetno mokra, vendar smo nalogo opravili zelo uspešno, saj smo malo pred iztekom časa našli vse štiri skrite markerje.
Na naslednjo nalogo so nas odpeljali – “ruševina” kranjske mlekarne. Očitno se je vodji delovišča mudilo, saj nam je velikodušno predlagal, da lahko kar takoj začnemo, mi pa, zelenci neizkušeni, smo njegovo ponudbo takoj pograbili. Psi so dobro delali, mi vodniki pa zaradi neizkušenosti nismo zmogli tega dejstva spremeniti v svojo korist, v dober rezultat. Na ruševini smo našli tri markerje. Gal je presenečen zalajal na stoječega na drugi strani zgradbe in takoj sem si prislužil rumeni karton. Lun je povedal Ivanu, da je zaznal markerja v kleti, vendar se je Ivanu zazdelo, da Lun ne ve povsem natančno, kje je. V tisti kleti tudi po dveh poskusih Gal ni ujel pravih vonjav.
Na ovirah so nam psi delali zelo dobro. Se ter tja se je kakšna ovira kakšnemu psu zdela pa preneumna, da bi se ukvarjal z njo, in to je vodniku in sodniku tudi zelo jasno pokazal. Noben pes ni »superman«, ki bi z vsako oviro z lahkoto opravil, pa čeprav se prvič sreča z njo. Takrat mi je prvič prišlo na misel, da delamo svojim psom krivico, ker jih preizkušamo v disciplinah, ki jih niso še nikoli vadili. Pa ne po svoji krivdi.
Pri iskanju ob poti sta nas sreča in pamet pustili na cedilu. Kljub vsemu trudu smo našli samo enega markerja, Brane pa je z odliko opravil nalogo prve pomoči. Tukaj sem opazil, da moj pes ni dovolj pripravljen na takšne dolgotrajne preizkušnje. Prav bedno sem se počutil, ko sem utrujenega psa, ki mu je pošla že vsa volja do iskanja, še vedno brezčutno pošiljal v neprehodno bodičasto grmovje. Pa sva nehala iskati, čeprav je bil morda kdo od prisotnih drugačnega mnenja.
Naši utrujeni psi so vaje poslušnosti opravili zelo dobro. Najbrž tudi zato, ker so bili preutrujeni, da bi poleg zahtevanih vaj počeli še neumnosti. Sodniki so kot vedno korektno ocenili trojko in vsakega vodnika posebej opozorili, na kaj naj bo pozoren pri nadaljnji vzgoji svojega psa.
Dokler bomo imeli Ivana v svojih vrstah, se nam ni treba bati, da bi na kakšni vrvni tehniki izviseli. Celo Klemen skoraj ni imel pripomb na izvedeno vajo. Skoraj, sicer ne bil bi Klemen!
Brez posebnih priprav, po dolgem poletnem odmoru je bila v boj poslana četa, že v naprej brez vsake možnosti, da bi dosegla kakršenkoli vidnejši uspeh. Ekipa je dala vse od sebe, vse, kar zmore in kar zna, a je v kombinaciji z dodano srečo iztržila mesto, ki ji gre. Nedvomno pa je to ena izkušnja več, ki bo najbrž precej vplivala na delovanje reševalnih parov, ki smo sodelovali v njej!
Jani
IZPOVED »POKLICNEGA« MARKERJA
Sobota. Zgodaj zjutraj. Še eno zgodnje vstajanje … Medtem ko žvečim zajtrk, pomislim: »Ni čudno, da me nekateri gledajo, kot bi bil malce zamaknjen, ko pa čez vikend tolikokrat vstajam tako zgodaj, čeprav me nato ne čaka nič pretirano razburljivega. No ja, sem ter tja se ti kak kuža zaleti v glavo, in če imaš res veliko »srečo«, te skuša malce uščipniti.« Po zajtrku pa urno v goščavo poleg KD Šmarna gora.
Večina sodelujočih je že zbrana pred hiško, veselo ali pa malce zaspano kramljajo in srkajo jutranja poživila. Kmalu se iz zvočnikov zasliši Bručkov glas, ki poziva markerje, naj se počasi odpravijo na delovišča.
Letos nas je na Talanovem memorialu zastopala trojica Krimskih fantov. Brane in Ivan sta se spopadla z vsemi pastmi Talana z letošnjim »alfo« Janijem na čelu. Na Verinem delovišču nas je letos že pričakal nadstrešek, napet med drevjem. 
Ker je bilo vse pripravljeno, smo se odpravili v svoja počivališča, pardon, skrivališča, v gozdu in ob njem. Po prvi polovici markiranja sem bil kar malce razočaran, saj me noben kuža ni pustil spati. Moram pohvaliti tekmovalce, da so lepo pregledali ves teren, pozabili niso niti na kote. V drugi polovici pa sem se kar dobro naspal. Verjetno je temu botrovala utrujenost, saj so vsi izpustili mojo malenkost, ki je spala v mehki in vedno bolj mokri travi. Opozorilo vsem za naslednje leto – ne smrčim. 
Po koncu preizkušenj iskanja smo se odpravili še na poligon, kjer smo si ogledali skupinsko odlaganje, nato pa je sledila še razglasitev rezultatov. Je bilo prav lepo videti naše »fantičke«, kako prejemajo čestitke za sodelovanje. Vsi Krimovci smo ponosni nanje. 
Po koncu uradnega dela smo še malce kramljali, potem pa smo se odpravili vsak na svoj konec.
Jernej
Več fotk v galeriji.
Objavljeno: 18. 9. 2008