Telefon je zazvonil že pred dobrim mesecem. »Nina tukaj,« se je predstavilo dekle. In zakaj je klicala? Dela v vrtcu in slišala je, da krimovski reševalci večkrat obiščemo otroke v vrtcih, šolah ali na letovanjih. In želeli so, da bi prišli k njim še tisti teden! Pa na žalost ni šlo, saj smo bili tiste dni že vsi »razprodani«. Čeprav s težkim srcem, sem ji morala povedat, da nas ne bo. »No, pa mogoče ob kakšni drugi priložnosti,« sem ji rekla ob slovesu. In me je gospodična prijela za besedo.
Obiskali naj bi jih dopoldan – nerodna reč, ker je večina v službi ali šoli. Sem se že ustrašila, da bova šli sami z Oko. Malo sem spraševala, nagovarjala in pridružili sta se nama Nadja z Ginny ter Špela z Belom. In v sredo zjutraj smo se vse tri – ne, vseh šest – nabasali v moj mali-veliki getz in se odpeljali proti vrtcu Medo v Prevojah. V hiški na robu travnika z velikim lesenim medvedom ob ograji so nas že čakali.
Najprej smo posedli kar po tleh v telovadnici in se pogovarjali, kako je treba skrbeti za kužke, kako se jim približamo, kdaj in kako se lahko z njimi igramo in še veliko drugih stvari. Ker pa otroci ne morejo biti prav dolgo pri miru, smo se preselili na igrišče. Nadja je pokazala, kako zna Ginny ujeti frizbi, prehodili smo vsa igrala, se zapeljali po toboganu in se pohecali s trikci, ki jih znajo naši psi. Bel in Ginny sta otrokom pokazala, kako poiščeta in oblajata skrito osebo, na koncu pa je sledilo še obvezno božanje in crkljanje naših kosmaticev. Jih je bilo treba kar malo braniti pred prevelikim navalom otroških rok.
Dogovorjeni čas za obisk je minil kot bi mignil in za otroke je bil čas za počitek, zato so se poslovili, me pa smo za spomin dobile vsaka svojo risbico. Malo smo še poklepetale z vzgojiteljicami, nato pa se zadovoljne odpravile proti domu.
Vera
Več slikc v galeriji.