Najin prvi tabor
Zadnji avgustovski konec tedna je rezerviran za letni tabor reševalnih psov, ki sva se ga letos prvič udeležili tudi midve z Mono. Kot začetnici v svetu reševalnih psov sva z veseljem opazovali in spoznavali vse okoli sebe. Prvič sva se srečali z vrvno tehniko, s katero so naju pripeljali z mosta do otoka sredi reke, kjer je imela Mona nalogo poiskati markerja, in naju po uspešni najdbi varno dostavili na drugo stran reke. Začetni pomislek, kako se bo izšlo, je bil odveč. Mona je ves čas, ko sva viseli na vrvi, mahala z repom in opazovala okolico. Skrivali smo se tudi v gozdu in v zapuščenih objektih, ki so nam ponujali precej simpatičnih skrivališč, ravno pravšnjih tako za čiste začetnike kot za tiste, ki imajo že nekaj kilometrine.
Po štirih aktivnih dneh moram reči, da sva bili obe prijetno utrujeni, a se že veseliva naslednjih izzivov.
Urša in Mona
7 sekund za prvi vtis
Vsi vemo, kako pomemben je prvi vtis. Priložnost menda traja samo 7 sekund, navodila, ki jih na to temo najdemo na internetu, pa so: nasmehni se/trdno stisni roko/povej svoje ime/vzdržuj očesni stik in še in še.
Za vtis, ki ga je na naju z Ledo naredil najin prvi tabor v Varpolju, je vse do tu zapisano irelevantno. Koga brigajo nasmeški, prava drža rok in ravno prav privzdignjena brada, ko pa te čakajo klini, prešvicane majce in polomljene kosti, skrivanje v pajčevinastih luknjah in tišini dreves, sendvič v popoldanski senci (a ne,Leda :)), pa ledena Savinja in do najmanjše pikice jasno zvezdnato nebo, v soboto zvečer pa »vlakec«, Rolling Stonesi in svetli, široko nasmejani obrazi.
Ker Leda še ne zna lajati, zanjo (poleg tega, da je prvi dve noči vsako uro delala red v kampu, po dveh dneh pa na smrt zbita končno celo noč spala kot kamen) težko rečem, meni pa je 5 dni minilo kot 7 sekund.
Včasih je vse jasno takoj in brez navodil za uporabo, (pre)velike besede pa bi pokvarile doživetje in bile več kot odveč.
Romana in Leda
Fotoutrinki – klik.