»Za to smo se borili,« sem rekla g. Gerbcu, ko mi je na čudovito petkovo popoldne na Korytkovi predal delovno knjižico, postajo in GPS. Tisti trenutek se je šele vtisnilo v zavest, da sva z Gromom (spet) zmagala. Že dolgo vem, da zastavljeni cilj dosežeš takrat, ko se za to odločiš. Faktor poklopitve vseh bistvenih zunanjih okoliščin (= sreče, po domače povedano) pa se zvišuje s tvojo odločnostjo in energijo.
Tako je bilo tudi prejšnjo nedeljo. Čez teden sploh nisem imela časa psihirati, pa tudi noč s sobote na nedeljo je bila prekratka, da bi zganjala paniko. Še v avtu na poti sem bila na »100 % power«, na poligonu pa me je začelo konkretno tresti. Na »štihprobi« ni bilo ravno briljantno, ampak to je bil samo poskus. Časovnica nama je bila mila, na vrsti sva bila že ob 9. uri za poligon ter ob 12.10 za iskanje. Prvi del ni bil briljanten – Grom ni videl sredinske mize, na prosti vodljivosti je vohljal okoli, sredi dela se mu je strgalo (začel je divjati med ovirami in komaj sem ga prepričala, da še ni konec), aport pa tako ali tako nikoli ni funkcioniral. Hvala vsem bogovom (to pa res), da je odležal kraljevsko (Tinca sicer zatrjuje, da je enkrat skoraj vstal, meni se zdi, da se je samo presedel :)), vodenje na daljavo je bilo ok, na ovirah pa je sploh odplesal. Če pomislim, da sva bila pred dvema letoma slavna zaradi nerazumevanja z lojtro, je to ekstra dosežek. Malo me je skoraj že začelo skrbeti zaradi iskanja, ampak so me bodrili v stilu: “Pomečita jih ven!” Kar suvereno sva se s Tino odpravili po blatu do iskalnega področja, zloglasnih vrtač, ki naj bi bile ekstra težke. Do zdaj sem bila že na tolik
o izpitih in preizkušnjah (kot zunanji opazovalec), pa tudi natančna navodila sem dobila, da sem vedela, kaj vse je treba vprašati sodnika Matjaža Zanuta. Groma sem odpeljala par metrov pred začetek in ga poslala v obe smeri, levo preko grebena in desno po neravnem terenu. Štartal je veselo in spretno kot gazelica in premišljeno kot … No, razen Groma ne poznam živali, ki bi razmišljala, ali se mu splača zlesti čez kamen. Kakorkoli, v vseh teh letih, ko se še nisem odločila trenirati poslušnosti za izpit (temu zdaj lahko tako rečem), se je Grom naučil iskati in pri tretjem pošiljanju 
sem za grebenom zaslišala zelo jasno nakazovanje, ko je taista filozofska gazelica začela rjoveti v ušesa nesrečniku, ki se je odločil prespati to lepo nedeljsko dopoldne v gozdu. Ferdo se je skobacal ven, midva pa sva se vrnila na pot in šla naprej. S časovnim potekom nisem bila preveč zadovoljna, minilo je že 6 minut, a nisva bila še niti na polovici; ostalo jih je še 9. Skrivaj sem špegala nazaj, da bi videla, ali se bo moje spremstvo kaj obiralo, hkrati gledala še veter in uro, Grom pa je čakal nadaljnja navodila. Ker se nihče ni obiral pretirano, veter pa je pihal, sva šla naprej. Nekaj deset metrov je bilo še do konca, ko je Grom izginil za grebenom in čez nekaj trenutkov se mi je odvalil kamen od srca, ko sem zaslišala sicer ne rjovenja, ampak zelo očitno lajanje. Pozabila sem na vsa pravila in odsopihala do mesta najdbe in začela tuliti pohvale mojemu tigru. Za nagrado v akutni fazi je dobil meso iz jote, ki smo jo imeli na parkirišču za kosilo, nadalje pa še sončen sprehod, celotedenski počitek (po sili sicer) in hrane za zreditev za 3 kg.
Za konec. Tale enka je za vse, ki ste vztrajali z nasveti, markiranjem, spodbujanjem, urami, preživetimi tako na poligonu kot na iskanjih. Mogoče tole zveni rahlo sentimentalno, ampak res sem vam zelo hvaležna.
Zdaj pa novim zmagam naproti!
Veronika
Fotoutrinki – klik.