Pogled v jutranje nebo, kjer so se kopičili gosti črni oblaki, je dajal vsaj kanček upanja, da le ne bo ves dan deževalo, kot je zapovedovala dnevna vremenska napoved. Z vsakim kilometrom prevožene poti proti Kamniški Bistrici pa je kopnelo upanje na kolikor toliko sprejemljivo vreme. Ob izviru divje reka so se oblaki še bolj zgostili in prav kmalu je začelo padati. Padalo je ves dan, s prav kratkimi premori.
Prav zaradi deževnega vremena so bili pogoji za delo drugačni, kot smo jih vajeni in kot bi si jih želeli. Pri opravljanju poslušnosti je lilo kot iz škafa. Gal je imel nekaj težav z razumevanjem ukazov in/ali z voljo, da bi jih upošteval. Meni pa so pripisali nekaj težav z orientacijo v prostoru in nekaj nedoslednosti.
Pri ovirah nama je šlo kar dobro. Čeprav je bila lestev mokra, sva jo zgledno prečkala. Na preskoku sva bila malo kratka in sva podrsala zadnjo prečko. Tudi druge ovire sva premagala solidno. Prav malce presenetljivo pa sva zelo dobro izvedla usmerjanje na daljavo.
Iskanje je Gal opravil na svoj, skoraj tradicionalni način. Najprej je preiskal teren za začetno črto, nato pa se je pognal daleč naprej in tam nekje kmalu našel pogrešano osebo. Po vrnitvi na prvih 30 m sem Gala ponovno poslal na preiskovanje bližnje okolice in kmalu je v bližnji goščavi našel se drugo manjkajočo osebo.
Veselja nad uspešno opravljenim izpitom res ni bilo mogoče prezreti. Žal pa veselje ni bilo popolno, saj je Lun le za las zgrešil skrito osebo v goščavi smrečic.
Jani
Več slikc v galeriji.