Zagorje, kraj, kamor se vedno vračamo. 😀 To pot nas je tja gnala želja po sodelovanju na drugi preizkušnji za vstop v enoto MERP za leto 2009. Kot vedno je bilo na vrsti zgodnje vstajanje, priprava nahrbtnika z vso potrebno opremo ter vožnja po avtocesti prek Trojan, nato pa še malo po ovinkih do Zagorja.
Na nas so čakala tri delovišča – Svea s svojimi strah in trepet vzbujajočimi kupi žaganja, apnenca ob poti med Sveo in poligonom in že poznano delovišče Štulm (hiša, ki s svojo opremo, oblačili, spominki še vedno spominja na to, da je nudila varen dom številnim ljudem). Na poligonu nas je »dedi« usmerjal, nam meril pritisk in pulz po vračanju z delovišč, tehtal opremo… Tonja pa je preverjala znanje prve medicinske pomoči. Spet sem edine točke tam izgubila le zaradi mojih previsokih standardov… Sedaj si bom zapomnila za vedno – laikom ni potrebno meriti pulza!!! Mi, člani enote reševalnih psov, ne spadamo med laike! 😀
Svea Delovišče, ki je zbujalo strahospoštovanje v vsakem od nas. Zaupamo svojim psom, a to od vlage napojeno žaganje, ta skoraj živ organizem, stisnjen v kupe in pokrit s streho, pod katero se zadržujejo vonjave in kjer imaš občutek, da vse skupaj diha in s svojimi vonjavami in prahom kar duši naše pse – tu si res pripravljen na vse. Blum se je brez težav gibala po žaganju in en, dva, tri našla oba v žaganju skrita markerja. Ostalo nama je še ogromno časa in brez skrbi sem jo poslala iskat dalje. Nos ji je obrnilo ob steni blizu vhoda in vrtela in vrtela se je okoli kartonskih škatel, a laježa ni in ni bilo. Vedela je, da je tam nekje, vedela sem tudi jaz, a laježa nisem želela sprožit s pritiskom nanjo. Ne bi si odpustila, da bi s pritiskom sprožila lajež, nakar bi se pa izkazalo, da je npr. vonj nosilo ob stropu in steni od nekod drugje. Ne, tega že dolgo ne delam več. Preveč dragocen je zanesljiv odnos in prehitro s svojim vedenjem škodljivo vplivamo na pse. Zato jo pustim v miru delati in si raje zapomnim mesta, kjer je z vedenjem pokazala, da bi bilo lahko nekaj tam … Tako so se predpisane minute iztekle in enega od markerjev sva pustili za naslednji par. Kasneje se je pokazalo, da je bil to edini izpuščen marker tisti dan, pa še zanj sva vedeli, da je tam. Tako da brez skrbi, če bi šlo zares, bi na pomoč poklicala še enega vodnika s psom. 😀
Apnenca Manjše delovišče, ki pa bi lahko skrivalo pasti. No, pa za Blum pasti ni bilo. Suvereno in hitro je našla vse tri markerje, med drugim tudi krimčanko Petro, ki je prišla pomagat organizatorju. Štulm Hiša je tako velika, da so lahko skrivališča povsod. Tu nimaš kaj taktizirat. Pes mora delati sam, brez pomoči, samostojno. Tiktak in prvi marker je bil zunaj. Blum oddrvi v zgornje prostore, kjer se je lepo slišalo njeno hojo čisto do konca hodnika; hihihi, pa Maretovo tudi, ko je hodil za njo in ocenjeval njeno delo. Nato se je namenila proti najbolj oddaljenemu objektu, kjer ji je nos dvigovalo nekam gor. Preiskovala je po levi, desni, zadaj, spredaj, a vonj je vsakokrat izgubila. Rečem ji, pusti zdaj to, se bova potem vrnili raziskat, od kod nosi vonjave, in odšli sva iskat drugam. Nos jo je odpeljal v objekt na levi, od koder se je zaslišal odločen lajež. No, zdaj pa imava čas, da raziščeva skrivnostni vonj. Blum je zopet nosilo nos nekam v nebo. In potem mi je kliknilo! Ja, kaj pa če nosi vonjave skozi kakšno okno in potem dol na travo? Nagnem se prek traku, ki je omejeval moje gibanje, in v prvem nadstropju hiše zagledam okno. »Punca moja, pojdi gor pogledat, lahko, da ti nosi vonj od tam.« Posluša me, odhiti po stopnicah, zavije levo in… Sledil je odločen hov, hov, hov. Jupiii, tako je bil najden še zadnji marker. 😀
Mare naju je usmeril proti poligonu, še prej pa je pokazal na kup opek in naročil: »Nesi eno Gerbcu!«. Najprej sem ga neumno pogledala, potem pa pospravila najlepšo v nahrbtnik in upala, da se mi ne bodo preveč smejali. Potegavščin sem že vajena… No, pa jo je bilo res potrebno prinest. Nahrbtnik je na cilju, z opeko vred, tehtal le 13 kg. 😀
Na koncu smo vsi šli še na pogostitev v Sveo. Sledilo je skupinsko fotografiranje in… Ja, seveda, prek Trojan domov in itak že veste, da brez krofov ni šlo. Vendar se jim je to pot pridružila še gibanica, hahaha.
Jasna