majhen trening, nato pa smo se odpravili nazaj k avtomobilom, ker se je nebo stemnilo in začelo je grmet. Prišli so tudi Janja, Nika, Robi, Martin in Lana ter Babsy in Pupa. Ko smo prišli do našega tabora, je začelo deževati oz. liti. Skrili smo se pod na hitro postavljeno ponjavo in počakali, da je nehalo deževati. Potem se je spet zjasnilo in začeli smo peči na žaru. Takrat se nam je pridružil še Nejc s Tačko. Jedli smo zelenjavo in meso. Pupa je medtem ukradla kos špeha in nikakor ga ni hotela izpustiti – to je bilo še kako smešno. Vmes smo postavili šotore in prav veselila sem se noči, ki jo bom prvič prespala pod šotorsko streho. Nato smo zakurili kres oziroma večji ogenj in otroci smo hodili v gozd po les. Tisti, ki niso imeli s sabo stvari za spanje, so odšli domov. Ob ognju smo sedeli in se pogovarjali in nato okoli polnoči šli spat. Zjutraj me je zbudila budilka »Pupin jutranji glas«. 
Pojedli smo kruh in nekaj namazov, odrasli so popili kavico, pospravili smo šotore in vse ostalo v avtomobile. Ponovno se nam je pridružil Nejc, ki je prejšnji večer odšel domov, nato pa smo s psi odšli na kratek sprehod malo po cesti, gozdu in malo po mostu. Vrnili smo se sredi močnega dežja, pospravili še zadnje malenkosti in pse v avto ter se odpeljali do gostilne Pri Jurju. Tam smo pojedli, Nejc se je odpravil domov, drugi pa smo šli še k izviru Kamniške bistrice, potem pa smo krenili tudi mi proti Ljubljani.Bil je krasen konec tedna – psi Troi, Tay, Tena, Pupa in Babsy so uživali v igri, Oka je predvsem počivala, Tačka pa se je držala bolj zase. Zanimivo je bilo spati v šotoru in še bomo šli na taborjenje, najbolj neumen pa je bil moj padec po špičastih kamnih.
Moni
KRIMOV KONEC TEDNA
Že dolgo je pri krimovcih navada, da se pred poletnimi počitnicami zberejo vodniki in njihovi najdražji ter se skupaj s kosmatinci odpravijo na pohod in veselo večdnevno druženje. Letos je termin Krimovega vikenda ustrezal tudi meni in moji »boljši« polovici 
, tako da sem se končno udeležila tega čudovitega dogodka. Žal pa je bilo ravno nasprotno pri nekaterih vodnikih, ki so na dogovorjen termin že odšli na morje ali imeli kake druge obveznosti. Na krasen sobotni dan smo se zbrali Vera in Franc z Oko in Troiem, Maja z Moniko, Lino in Teno, Zdenko in Meli, Janja z Robertom, Niko, Martinom in Lano (seveda nista manjkali Pupa in Babsy) ter jst, moja mami, Miha in Tay.
Tokrat je padla odločitev, da se bomo odpravili v Kamniško Bistrico. Pri Juriju smo se dobili ob 11.uri. Vera se je v koči vnaprej dogovorila za rezervacijo prostora za kampiranje in kmalu smo se tudi razveselili lepe jase, ki je bila kot nalašč za postavitev »našega tabora«. Z avtomobili smo zasedli svoj kotiček kampa, zatem pa se veselo odpravili na krajši pohod, ki si ga je za prvi dan zamislila Vera. Odpravili smo se proti Titovi lovski koči. Pohod bi bil sproščujoč in lahek, če ne bi sonce tako neusmiljeno pripekalo, hkrati pa se je v zraku že nabirala vlaga prihajajoče nevihte. Pa vendar nam je zavetje gozda pomagalo, da smo se lažje prebili do Titove lovske koče, kjer smo si na skalah oddahnili in zajeli sapo. Žal je bil dostop do koče zaprt, tako da se nismo mogli povzpeti na balvan, na katerem je kra;ljevala kočica. Nas je pa presenetila mala Lina, ki je po strmi skali mimo ograj splezala na vrh balvana in se nam nagajivo smehljala ob svojem dosežku. Po počitku smo na hitro naredili še veselje našim štirinožcem z iskanjem, zatem pa se dobre volje in z mislimi na piknik odpravili proti kampu. Na poti smo tik prej Jurijevo kočo naleteli še na dolenjsko družinico: na Janjo, Robija, Niko, Martina in Lano, z repom pa sta veselo mahali Pupa in Babsy.
Skupaj smo prispeli v kamp, vendar se po skuhani kavici sonce ni več široko smejalo z neba. Zakrili so ga sivi oblaki in dež bi nas dodobra premočil, če se ne bi vsi skupaj stisnili pod Verino ponjavo, ki smo jo razpeli med drevesi Ampak tako hitro, kot so oblaki prišli, so na naše veselje tudi odšli. Franc je takoj poskrbel, da je več kot zadišalo meso z žara, odlične pa so bile tudi preostale dobrote, ki smo jih prinesli s seboj. Vsi smo se do sitega najedli, kmalu zatem pa so bili postavljeni šotori in na sredi je zagorel taborni ogenj, okrog katerega smo vse do večera sedeli in klepetali, se smejali, hkrati pa je bilo užitek gledati naše kosmatince, ki so se veselo igrali
Proti večeru sem s svojo družinico žal zapustila krimovce, saj me je naslednji dan čakalo delo, sem se pa z vsemi strinjala, da smo preživeli čudovit dan!
Kati
Več slik v galeriji.