Za ene je to zanimiv dogodek, za druge so to nikoli dosanjane sanje. Meni jih do konca ne bo uspelo dosanjati zaradi bobničev in srednjega ušesa in tudi tokrat bi, vsaj delček le-teh, skoraj zamudil zaradi istega razloga. HAHA, eni se znamo ustrezno poškodovat. A so mi bile tokrat zvezde spet naklonjene (še nikoli dvakrat v enem letu) in s Tačko sva se v soboto, 8. avgusta, odpravila v Cerklje na Dolenjskem, kjer sva poletela s helikopterjem slovenske vojske.
Od krimskih reševalcev smo se to soboto v Cerkljah zbrali Katja, Nadja, Petra, Teja, Vera in moja malenkost. Za začetek smo imeli kratko osvežitev znanja v senci dreves na zelenici med letališkimi poslopji. Nato pa smo se preselili na letališko stezo, kjer je na nas čakal bell 412. Sanje… Ah ja, tudi Jernej bi vsak dan v službi namesto za računalnik sedel za krmilno ročico… Razložili so nam pravila vkrcanja, nas razdelili v skupinice po 5 (gonečke v zadnjo skupino), nato pa smo začeli vajo vkrcavanja. Najprej smo se s kosmatinčki vkrcali v ugasnjen helikopter. Nato so vključili motorje helikopterja in smo ponovili vajo v hrupu in vetru. V tretjem poizkusu smo po vkrcanju vzleteli in zaokrožili okoli kompleksa letaliških zgradb. Ne ravno visoko, ravno še v mejah meni dovoljenega. Za konec smo slišali še nekaj pripomb naših »prevoznikov« za boljše sodelovanje in varen prevoz kosmatinčkov, nato pa smo se počasi in zadovoljno odpravili proti domu. Kaj pa smo hoteli drugega, če so pa ure letenja tako pregrešno drage. 
Jernej
Več slik najdete v galeriji.