Izpit. Vedno znova tisti občutek, kot je bil toliko let nazaj, pred ustnim zagovorom statistike na faksu. In to že par dni prej. In to skoraj samo zaradi poslušnosti. Poslušnosti, ko gre lahko toliko stvari narobe. Ko vsaka napaka nabije pulz, psa tvoje obnašanje še bolj zmede in te želi še malce bolj pomiriti…s kakšnim skokom v glavo.
Tokrat se je začelo drugače. Z iskanjem. Prvi lajež po parih minutah, ko sem sam še zmedeno mencal skoraj na začetku. Odhod do markerja, vračanje do nahrbtnika, pa je ostalo bore malo časa za preostalih 170m poti. Sky-a pošljem iskat in pospešim korak. K sreči je v dobri minut našel še drugo žrtev, iskanje sva tako lahko zaključila. “Huh, na poslušnost grem sedaj lahko bolj sproščeno”, sem si mislil. Vraga!
Čas med iskanjem in poslušnostjo se je vlekel, kot ponedeljek pred malico, nervoza pa naraščala. Začela sva z odlaganjem, ki je bilo super. Tudi v nadaljevanju sva poslušnost, kljub nekaj napakam, izpeljala dokaj mirno do konca in ….. uspela.
“Enka” je pod streho. Gremo naprej. Dela je še ogromno, tačas pa upava, da oba malce “odrasteva” in še bolj uskladiva.
Nagrada?
Ne, nisem pozabil. Nagrada je bila labradorska. Lep, nadpovprečen, sočen – obrok! Za oba!
Zahvala…
gre seveda inštruktorjem KDKrim, tako tistim z uradnim nazivom, kot tistim brez. Tistim, ki so se pustili kdajkoli nalajati, morali včasih tudi lačni vonjati priboljške skrite v posodicah, prenašati vse Sky-eve (in moje) muhe, začetniška zaletavanja, slinjenje, močan HOV direktno v ušesa… Hvala.
Peter