Že dolgo nisem pisala »prostega spisa« … Če sem že za kakšno revijo pisala o »pasjih« reševalnih prireditvah, ponavadi nisem sodelovala kot vodnica, tokrat pa me je Barbara iz ERP KD Krim, ki je organiziral izpite, prosila, naj napišem svojo nedeljsko zgodbo. Tako sem neke vrste gostujoče pero na strani ERP KD Krim.
To nedeljo sem bila spet v vlogi kandidatke za izpit oziroma sva bili skupaj z Minny v vlogi reševalnega para, ki opravlja predizpit. Kar nekaj časa je minilo, odkar sem z Lurom opravljala izpit (to je bilo lani v Kasernu, IRP-L3), zato sem imela pred tem predizpitom kar nekaj treme ali kakorkoli se že temu reče. Kljub dolgoletnim izkušnjam – kot vodnica reševalnega psa sem opravila kar nekaj izpitov, preizkušenj in tekem – je z novim psom spet vse drugače. Predvsem nekaj časa traja, da se vodnik in pes spoznata, da se vodnik nauči brati psa, da postaneta par, ki deluje v harmoniji. Če ima eden slab dan, drugi potegne voz naprej, saj se člena dopolnjujeta. Pravzaprav to ni bil najin prvi izpit, saj sva se poleti preizkusili v RO (rally obidience) 1, a žal neuspešno. Takrat je bila Minny vseeno tri mesece mlajša.
Ker je bil pretekli konec tedna v koledarju KRP KZS izpitno obarvan, sva soboto preživeli na burji nad Črnim Kalom in v Kopru, kjer sem sodila izpite IRP-PO. Minny je bila seveda z mano, malo smo potrenirali, se sprehodili, drugače pa je bila sobota namenjena počitku pred dnevom D. V nedeljo sva bili midve na vrsti, da pokaževa svoje znanje – na drugi strani »sodniške mape«, kot smo se hecali.
Zbor za vse vodnike, ki smo opravljali izpit, je bil ob 7. uri zjutraj, a sva z Minny prišli nekoliko pozneje, ker sva ovire in poligon preizkusili že prejšnji dan. Po prijavi sem si pripravila vse potrebno – kovinska ovratnica, povodec, delovni brezrokavnik – in sodnica Ana me je poklicala, da lahko prideva. Ker sva bili edini reševalni par, ki je opravljal predizpit iz iskanja v ruševini, sta bili najin par Jasna in Blum.
Najprej sva delali vaje poslušnosti in premagovanja ovir. Vedela sem, da sva z Minny nekoliko premalo trenirali »vodljivost na vrvici«, ker sem vedno trenirala le s prostim psom. In tako je bila tudi videti prva linija – kot bi bili na sprehodu, pes malo v levo, jaz pa kot mesečnik (so mi povedali). Ko sva naredili obrat, je Minny ugotovila, da se ne sprehajava, ampak delava poslušnost. Postala je pozorna, občasno me je pogledala, kot sva navajeni s treninga. Seveda pa koncentracija ni trajala dolgo, saj na treningu še vedno dobi hrenovke ali pa se vmes poigrava. Nato sva morali prečkati neprijetni material – to morava še trenirati, odpoklic je bil dober. Minny je morala preskočiti še tri ovire in ugotovila sem, kaj bom morala spremeniti na treningu – Minny namreč obožuje sprehod skozi tunel, in to je tudi pokazala, čeprav to ni ena izmed vaj na predizpitu. Uspešno sva premagali tudi most, sprehod skozi skupino in prenos psa. Na koncu je morala Minny še mirno ležati, da sta vaje opravili tudi Jasna in Blum. Pri odlaganju je najprej ležala in stegovala vrat kot kakšna žirafa, tako dolg vrat je imela, saj je kar čakala na povelje. Ne strel ne hrup je nista zmotila, je bil pa zelo mamljiv stožec in Minny se je odločila, da ga mora povohati. Sodnica Ana nama je tokrat prisodila dobro oceno in s tem se je prvi (težji) del izpita končal.
Trema je naenkrat postala še malo večja, saj sem se bolj bala poslušnosti, ker sem vedela, da tako mlada psička, še ni sposobna dolge koncentracije brez nagrade in bi se vse skupaj lahko odvilo tudi drugače. Po uspešno opravljenem delu na poligonu sva imeli zelo realne možnosti, da uspešno opraviva izpit. Iskanja v ruševini me ni bilo strah, saj sem vedela, da Minny to obvlada, ampak živčki so delali in na iskalno območje sem prišla 1 uro prezgodaj … No ja, malo smo poklepetali in je hitro minilo. Šla sem do avta in pripravila opremo – čelada, nahrbtnik, rokavice, kombinezon. Naredila isti postopek, kot ga naredim pred iskanjem na treningu, in odnesla igračo, kot da jo dam tistemu, ki se bo skril …
Prideva do sodnika Andreja, Minny na povelje mirno obsedi, da se prijavim in od vodje delovišča izvem vse potrebno za delo. Psički skušam olajšati delo, primem vrvico in naredim tako kot vedno pred iskanjem. Minny začne vleči in lajati in spustim jo na iskalno območje. Minny hitro pregleda nekaj (znanih) skrivališč in izgine v garažo na desni ter čez nekaj sekund se že zasliši lajež. Počakam, da vztrajno laja in prijavim najdbo. Andrej mi dovoli, da grem do Minny, ki je bila kakšnih 50 metrov daleč. Ves čas laja, in ko pridem do garaže, se obrne in pogleda, ali se to jaz, ter gre takoj nazaj do markerja, ki je ležal na polici, približno en meter od tal. Sedaj vem, zakaj lajež ni bil takoj globok in vztrajen, saj je Minny poizkušala priti zraven. Pokličem Minny, ki je bila nekoliko presenečena, ker ni dobila nagrade, in greva ven, jo pripnem za ovratnico in ji govorim: »Še bova iskali.« Tokrat je bilo namreč prvič, da pri najdeni osebi ni dobila igrače. Potem ko mi je Andrej povedal oceno, stečeva ven, kjer prosim Lidijo, naj se skrije za avto, da jo Minny poišče in dobi nagrado.
In naredili sva predizpit IRP-P R (RH E)!
Katja, ERP KD Ljubljana
Več slikc v krimski in reševalski galeriji.