Po dobrem letu in pol treningov je prišel čas, da preverimo osvojeno znanje. Zadeva je načeloma zelo preprosta – greš in opraviš, v praksi pa zna iti vse skupaj malce po svoje.
Iskanje pogrešanih v Naklem sva začela prva. Temperature so bile odlične, mogoče je manjkala le kaka sapica za lažje delo. Začetek je bil spodbuden, saj sva prvega pogrešanega kar kmalu našla. Nekaj težav je bilo z oblajanjem, ampak to je pri nama že znana stvar. Drugi pogrešani pa je bil pretrd oreh. V namenjenem času nama ga ni uspelo najti in s tem so se možnosti za uspešno opravljen izpit končale. Vseeno sem bil z delom svoje ”babnce” zadovoljen, menda sem se pa tudi sam kar dobro izkazal. 🙂
Nekaj ur za tem naju je čakala še poslušnost. Ker prvega dela nisva opravila, je napetost popustila, se je pa močno dvignila temperatura, skoraj tja do 30 stopinj, zaradi česar naši štirinožci niso delali z velikim navdušenjem. Ta del sva z nekaj napakami uspešno opravila.
Izpit je koristna izkušnja za vodnika in psa. Vodnik se navaja na delo pod stresom, hkrati pa skozi oči sodnika vidiš napake in pomanjkljivosti, na katerih bo treba v prihodnje še delati. Tokrat nisva bila uspešna, bova pa še malce potrenirala in naslednjič pokazala še več. 🙂
Andrej
Nedelja, dan za izpite v Naklem. Zjutraj skuham še kavo za s seboj, Troi se mi pa ves čas mota pod nogami. Najbrž se je bal, da ga bom tako kot v soboto pustila doma. 🙂 Ponoči je lilo kot za stavo in tudi dobro ohladilo ozračje, kar mi je bilo prav všeč. Ko sem se pripeljala do Jurčkovega kota, je bilo že živo. Takoj za mano so se pripeljali tudi Jani, Tinca, Grega in Mojca. Mislim, da še nisem imela toliko navijačev na izpitu kot tokrat. Škoda, da se nama ni izšlo. Našla sva dva markerja – pod skalo in med smrekicami, tistega na drevesu sva pa izpustila. Menda sem bila prehitra na prvi stranici ob cesti, kjer naju je Duško čakal na drevesu.
Poslušnost sva pa tokrat nekako zvozila. 🙂
Vera
Fotogalerija – klik.