Sva zjutri ustava, se pod Šmarno goro odpelava inu čist novo ruševino spoznava …
Najprej sva se s Tačko pofočkala na šmarnogorskem poligonu, nato pa so naju poslali v opuščeno livarno – kot druga tisti dan sva delala iskanje na ruševini. Po moji oceni je Tačka delala dobro, po sodnikovi pa za silo. Glede na to, da je vsak svojega psa kovač, se seveda tudi mnenja nekoliko razlikujejo. Ko sem se vrnil na poligon, sta Aleš in Don ravno uspešno končala predizpit. Jej, bila sta pridna. 
V prvem paru bi morala začeti poslušnost za R1, a ker sem šel med iskanjem in poslušnostjo domov malce »razmisliti«, kako naprej, so naju zamenjali in sva delala čisto na koncu. Sicer me je kar malce zvilo, ko sem ugotovil, da naju čaka še dolgo čakanje, ampak so tudi hujše reči na svetu. A ne?
Že vsa leta, odkar se s Tačko »mučiva« z reševanjem, je streljanje velik problem, tokrat pa so po dveh strelih dodali še sireno. Najprej sva se odlagala … Kako dolgi in težki so trenutki po strelu, ko se ti kosmatinec napne kot tetiva na loku in čakaš, ali se bo sprožila … No, tokrat se je lepo pomirila in Tačka je ležala. Nato pa je sledila poslušnost, pri kateri sicer ne blestiva, a tokrat sva, če se ne motim, naredila vse vaje, ki jih zahteva pravilnik. Je pa ves čas po streljanju, še bolj pa po zavijanju sirene, Tačka vsaj malce razmišljala o tem, ali se ne bi raje odpravila v avto. Na koncu sva se vseeno nekako domenila, da bova ostala na poligonu.
Za konec sobotnih izpitov sva se kot zadnja podala še na ovire. Ah ja, kako se vsak dan naučimo nekaj novega. Tudi če gre nekaj ponavadi kot po maslu, ni vedno tako. In se je začel boj z ovirami, kot bi rekel Iztok Mlakar: »Sem rihtou počasi jih, anu po anu…« Na koncu nama je kljub Tačkinemu počasnemu taktu in občasnim prebliskom vseeno uspelo zbrati dovolj točk, da sva po treh letih končno opravila z ruševino 1.
Veselje je prišlo malce kasneje v čisto posebni obliki – kdor je bil zraven, že ve. Verjetno vedo tudi tisti, ki si dolga leta želijo, se trudijo, delajo, padajo, se pobirajo, jočejo, smejejo in na koncu z nasmehom na ustnicah in solznimi lici zaspijo … Zdaj pa dovolj o temle najinem izpitu, ker me že grabi tista čudna sila, da bi malce stisnil Tačko in se ji zahvalil, da mi lahko zaupa kljub vsem mojim napakam.
Jernej
Več fotk v galeriji.