V soboto me je po jutranjem minisprehodu lastnik strpal v kletko in sva se odpravila na pot. Izvedel sem, da gremo v Celje. Super, če se že noče igrati, tam imajo na poligonu vsaj račke. Bom pa njih gledal.
Ustavila sva se na počivališču, kjer sem izvohal, da sta v avtomobilih tudi Troi in Dipi, lastniki pa so šli na kavo. Zakaj moramo biti zaprti v prtljažniku? Saj znamo počakati čisto pridno tudi ob njih … Ja no, saj sem navajen. Lepo bom počakal, da pridemo na cilj, in nato pa si bom privoščil letanje okrog po travnikih in gozdovih. Ko smo priseli na celjski poligon, me je končno malo spustil. Dobil sem priložnost, da si ogledam ovire. Res super! Sem šefu pokazal vse, kar znam, in videti je bil malo pomirjen. Tudi pri mizi, na kateri sem nazadnje videl račke, sem pokazal, da znam, in šef je bil vsaj malo bolj vesel. Mogoče moram biti pa samo malo priden. No, bom poskusil.
Odpeljala sva se do neke stare stavbe. Juhej! To mi je zelo všeč. Če sem priden, se drugi z mano igrajo in šef mi potem da dobrote, ki so res dobre. Pripel mi je mojo najljubšo ovratnico in povodec. Spet lahko vlečem in lajam. Daj spusti me no, se boš potem pogovarjal. Končno me odpne, juhej. Tukaj nekje je. Šef, sej vem, kje ga imam, bodi no tiho. Pridi raje pogledat. Tukaj je, a ne. Superca! Kaj zdaj, ne bo igranja? Aha. Sodnica ne pusti. Ja, nič. Mogoče je še kakšen, se bomo pa pri njem igrali. Čakaj, tukaj se tudi ne bomo igrali? Ja, pa nič. Mogoče pri tretjem. Zakaj me pripenjaš? Saj eden se bo že igral z mano, samo pravega moram najti. Zakaj greva v avto? Čakaj, čakaj, šef je vesel. Pa neke dobrote ven vleče. Juhej! Moje najljubše.
Odpeljeva se na poligon. Prej sem bil res priden in zdaj je čas, da šefu pokažem, kaj znam. 
Samo če tako diši na temu poligonu. Šef, bodi no miren, saj bo. Ful lepo diši, šef, zmeden sem. Šef, zdaj pa tako. Poglej, ovire sem opravil tako, kot je treba, tiste tvoje štumfe sem ti tudi prinesel, mize sem opravil z odliko, nosili so me neki neznanci – kaj boš dal zdaj kaj al nič? Prav. Potem pa grem. Ja, nič. Malo se bom poskusil še potruditi, samo streljanje ni dobro, veš. Pridem lahko pogledat, ali si ok? Spet nobene nagrade. Zakaj ne? Pa saj sem priden. Pripenja me, zelo je resen. Šef, kaj je narobe? Čakaj, čakaj sej se je nekaj razveselil. Odpel me je in zdaj mi daje dobrote, igra se z mano in celo vesel je. Ja, zakaj pa nisi rekel, da sva na izpitu. Bi bil še bolj priden.
Žal sem izvedel, da Dipi in Troiju ni uspelo. Pa sej sta ful pridna. Bo pa drugič. Itak vem, da znata. V nedeljo pa sem navijal za Teno. Žal tudi njej ni uspelo, vendar vsi vemo, da je ona najhitrejša v iskanju svoje igrače in da zna. Verjetno je bila njena lastnica tudi malo živčna. To te res zmede.
Skway
P. S. Uspelo pa je Roxy, ki včasih pride k nam na trening, in Rozi, ki je bila tudi včasih veliko pri nas 🙂
Fotozgodba – klik.