V zadnjih mesecih smo se dodobra spoprijateljili – jaz s kombijem, Blum pa s prikolico. Postala sta skoraj najin drugi dom. Ta konec tedna nas je pot vodila do Eggendorfa v Avstriji in tamkajšnjega vadbenega centra za reševalne pse. Odšli smo še na zadnji trening – izpit pred svetovnim prvenstvom.
V soboto proti večeru smo se prijavili pri organizatorju in nato odšli v hotel, saj so se sobotni izpitniki še vedno trudili narediti najboljši vtis na sodnike. Naš namen, da zvečer še potreniramo, pa je gladko padel v vodo, saj so bila vrata v vadbeni center že zaklenjena.
Ni nam preostalo drugega, kot da gremo namesto tega na večerjo, in hvaležni smo bili Jernejini zbranosti, saj je ob cesti kmalu zagledala gostilnico. Njihovi “wiener šnicli” so viseli kar čez krožnike, tako da so bili tudi kužki navdušeni nad dobro izbiro gostilnice, kamor smo se naslednji dan, pred odhodom domov, spet vrnili.
Trening smo lahko opravili le ob 6h zjutraj, zato smo se odpravili v hotel spat. Hihihi, pa spravi zgodaj spat tri punce, ki spijo v isti sobi. Klepet je trajal še dolgo v noč …Zjutraj pa budnica in hitro na trening. Nato smo pse s prikolico pospravili v senco, mi pa nazaj v hotel na zajtrk.
Jerneja je bila od naših prva na vrsti. Na žalost to ni bil Carjev najboljši dan. Gozdar Grozdan se tudi kmalu odpelje v gozd. Mateja se kmalu vesela prismeje nazaj. Našli sta vse. Vročina je bila čedalje hujša. Pogledam na termometer in kazal je 33 stopinj. Blumko ohladim po trebuhu z vodo in odhitiva proti ruševini.
Tudi nama je uspelo. Blum je delala dobro in hitro našla vse tri markerje. Sodnica je želela na koncu videti še usmerjanje psa po ruševini, nato pa je klestila točke kot za stavo. Večino jih je odbila meni. Menda nisem zaupala psu, pa še motila sem jo pri laježih. Saj nekaj sem res motovilila tam naokoli… No ja, tudi to je potrebno doživet, da si potem še boljši. Drugič bova še bolje pripravljeni. 
Temperatura je naraščala in naraščala in ob doseženi najvišji točki 38 stopinj smo bili na vrsti za ovire in poslušnost. Za uspešnima Jernejo in Matejo sva bili na vrsti še midve. Posvetim se začetnemu protokolu in že so naju klicali. Blum je zbrana, vsako oviro naredi lepo in natančno. Klina pri poleg ni, veselje do dela ostane do zadnje vaje. Le majhna napakica zaradi dodatnega povelja na poti do ene izmed miz in ovire sva končali z nasmejanim sodnikom in njegovim komentarjem na najino delo: “No coment, 49 points.”
Zopet ohladim Blum in jo pustim počivat v hladni prikolici. Malo me je skrbelo zaradi streljanja na poslušnosti. Zadnjič smo na gasilski paradi doživeli pravo kanonado zaradi ognjemeta. In malo me je grizlo, da bi se znale pokazati pri Blum kakšne posledice. Potrudila sem se, da sem črne misli potisnila v ozadje, in začetni protokol pred odhodom na poligon je poskrbel za to, da sva z Blum videli le še ena drugo. Blum je delala lepo, zbrano in naredila vse vaje brez kakšne večje napake. Le pri aportu je pregrizovala. Seveda buča jaz, ko sem pa poslušala druge in ga zamenjala za drugega šele en teden pred tem. No, in tam sva izgubili dve pikici, eno pa pri vaji naprej, ker sva tudi nekaj popravljali doma in je bila napakica posledica še nedokončanega dela. Mateja in Tara sta delali v paru z nama in po končanem skupnem delu sva se obe veselili, saj smo delo vse štiri (dve na dveh nogah in dve na štirih) mušketirke opravile prav lepo. Mmmmnjami, kakšno dobro konzervico je Blum zmazala za nagrado …
Nato smo počakali še na rezultate, se odpeljali v že znano gostilno na večerjo in odhiteli proti domu. Na Rojah pa seveda obvezno pospravljanje in klic v slovo: »Se vidimo kmalu«! Saj nas naslednja pot čaka že konec tega tedna.
Jasna
Objavljeno: 2. 6. 2008