V nedeljo, 18. 11., so na poligonu KD Nova Gorica potekali izpiti iskanja pogrešanih oseb. Udeležili so se ga tudi trije reševalski pari iz Krima – Brane s Karlosom, Špela z Belom in Tea z Ajkom. Tokrat se je izkazalo, da je lahko tudi triperesna deteljica srečna. Vsi trije so namreč uspešno prestali preizkušnjo!
Teja & Ajk
»Končno mi ne bo treba vstati ob 3h!« sem bila vesela in po pravilu »Tisti, ki stanuje najbližje, pride zadnji.« sem seveda »zabluzila« in bila prepričana, da moram biti na poligonu 7.30. No, hvala bogu, nisem nič zamudila. Dobila sem štartno številko, ki je še ostala, ter se počasi pripravila na prvo preizkušnjo – iskanje.
Prispela sem na kraj, kjer še ni bilo preiskano, se pozanimala, kako veliko območje je potrebno preiskati, kakšne so nevarnosti in ali imam na razpolago ekipo za prvo pomoč in tehnično ekipo. Ajk je že neučakano cvilil in se veselil dela. Že v prvi minuti je na moje veliko presenečenje in še vedno rahlo omotico (posledico zaspanosti) našel prvo izgubljeno osebo. Presenečenje je bilo še precej večje, ko je v 6 minuti našel tudi drugega. Tukaj pa so se najine »muke« šele začele.
Čakali sta naju še dve preizkušnji. Ajk zadnje čase v poslušnosti ni ravno blestel, vendar sva po rahlem prepiru pri vaji sedi med gibanjem preživela in »zmagala«. Prejela sva zelo lepo nagrado za uspeh: jaz joto s klobaso (njami!), Ajk pa vampe. Seveda sem potem še vsaj petkrat preverila zapis v knjižici, v kateri je bil novi »žig«, par podpisov ter nekaj številk, v rubriki za izpite.
Kdo bi si mislil, da se tudi na »stara pasja leta« in po kar nekaj preizkušnjah, ki sva jih z Ajkom dala čez v vseh letih, lahko tako razveseliš še enega opravljenega izpita. In še lepše, da se lahko veseliš z društvenimi kolegi, ki so tudi uspešno končali to nedeljsko popoldne.
Tea
Moj Prvi izpit
V soboto popoldan začutim napetost. Najmanj trikrat preložim vsebino nahrbtnika. Pripravim rezervno in dodatno obleko, čevlje in vse skupaj spakiram v avto. Pozno zvečer nastavim budilko in presenetljivo sladko zaspim.
Ob štirih vstanem in opravim jutranja opravila. Karlos se samo malo obrne in še naprej lenari. Pojem nekaj grižljajev, vzamem malico in povabim Karlosa, da gre z mano. Gleda me malo začudeno, vendar gre za menoj. Ob pol sedmih prideva na poligon v Novi Gorici. Prijavim se pri Jerneji, ki me sprejme s prijaznim nasmehom. Izžrebam številko štiri. Grem po kužka in mu še enkrat pokažem mize za detaširanje. Pride Vera in me spodbuja. Opraviva sprehod in vmes srečujeva tudi druge kandidate. Kuža se vede še kar v redu. Ko se vrnem na poligon, odložim Karlosa in opazujem prvi par, ki je že začel premagovati ovire. Vidim, da ovire sodi Matjaž, in moje noge postanejo lesene.
Ob pol devetih me pokliče Vera in me začudeno vpraša, ali ne mislim priti na iskanje. Odpeljeva se na lokacijo za enko. Spremstvo me pričakuje na cesti, da ne bi zgrešil izvoza. Napetost narašča. Čutim, da moram izprazniti mehur. Začetne formalnosti, priprava psa in »Išči!«. Karlos steče v smer, ki jo je sam določil, pomarkira neko točko in nadaljuje v smeri, ki jo je izbral. Čez nekaj časa zaslišim nekje daleč vztrajen lajež. Prijavim najdbo in sopiham proti laježu. Karlos je ob markerju, občasno pa tudi na njem. Pretesen stik nama pobere nekaj točk. Pripnem psa in se vrnem na izhodišče, kjer sem prej skoraj pozabil odvreči nahrbtnik. Veri se zdi, da grem veliko prepočasi, vendar hitreje ne morem. Pripravim psa in ga pošljem na drugo stran poti. Tokrat se strinja z mano in preiskuje desno stran. Kmalu zaslišim lajež in prijavim najdbo. Tokrat ni tako vztrajno rinil v markerja, se ga je pa vseeno nekajkrat dotaknil. Sodnica mi pove svoja opažanja: pes zelo intenzivno išče, vodljivost je tako tako, napaka je stik z markerjem. Sledi nasmeh in čestitka, jaz pa začutim rahlo olajšanje. Odmarkiram eno iskanje, poberem stvari in se vrnem na poligon. Tea je medtem že opravila ovire. Čez nekaj trenutkov pa že opazujem Špelo pri poslušnosti, oba z Belom dobro delata. Ob enajstih me čakajo ovire in Matjaž. Napetost narašča.
Nekaj po pol enajsti mi sodnik ponudi možnost, da takoj začnem na ovirah. Vzamem si nekaj minutk za pripravo psa in se prijavim sodniku. Začnem na premikajočem mostu. Karlos se neučakano zažene in se ustavi nekaj čez polovico, drugi del vaje opravi v redu. Na gugalnico se zapodi, ko sem komaj odprl usta, počaka in nadaljuje kot je prav. Preskok gre v redu, vendar mi na koncu sodnik pove, da je videl dotik. Tunel opravi dobro. Na neprijeten material se polula in nadaljuje, kot je treba. Detaširanje opraviva solidno. Pri prenašanju seskoči z naročja po nekaj metrih, ga pokličem in pride v osnovni položaj. Odjava in komentar sodnika, ki mi našteje opisane napake in čestita. Torej nama do želenega cilja ostane le še poslušnost. Kužka odpeljem v avto in se pridružim Tei in Špeli.
Ob pol dvanajstih se s sotrpinom prijaviva pri Katji za poslušnost. Katja po žrebu določi, da bom najprej odlagal. Na prostoru je Karlos miren in me neprestano gleda s svojimi velikimi temnimi očmi. Prosta vodljivost gre nekako skozi, hodim pa tako, kot da bi imel obe nogi v mavcu. Pri hoji skozi skupino si Karlos ne more kaj, da ne bi skočil k prijazni deklini, vendar se odzove na ostrejšo komando »poleg«. Plazenje je naredil še slabše, kot zna, a vem, da vaja še ni izdelana. Pri vaji stoj obstane po nekaj korakih in »utrujen« potem sede. Vaja sedi zadovoljiva. Prostor v gibanju v redu. Pri vaji naprej teče dovolj daleč, se pa bolj počasi uleže. Tudi pri odpoklicih je pritekel k meni počasneje kot navadno. Sledi odjava, opis napak in čestitka sodnice za pozitivno opravljeno delo.
Končno si oddahnem, sprehodim psa in se pridružim sotrpinom pred kioskom. Po klepetu na poligonu smo še malo sedeli v Novi Gorici, med potjo pa na Lomu in vmes poklepetali o marsičem.
Brane
Moja zgodbica
Vse skupaj se je začelo neko sredo konec oktobra že preteklo leto, ko sem prišla na ogled treninga iskanja prihodnjih in sedanjih reševalnih psov. Kljub močnemu dežju, ki me je povsem nepripravljeno namočil in me nikakor ni ustrašil, sem bila navdušena nad delovnimi zmožnostmi psov in vezmi med vodniki in njihovimi kosmatinčki. Sama sem v sebi in v svojem Belku videla del te zgodbe. Močna želja, ki me je gnala in me še zmeraj žene – zdaj še bolj, ker vidim, da zmoreva -, da nekega dne postaneva uspešen reševalski par, prav tak, kot so moje tršice-vzornice in njihovi kužki, me je pripeljala do današnjega dne, ko optimistično zrem naprej.
Dobro leto sva z Belkom trdo delala, predvsem sva se trudila na poslušnosti, in v nedeljo, 18. novembra 2007, se je obrestovalo. Ta dan mi je v mislih nagajal in mi vzbujal strah kar dobra dva tedna, prav vsak dan zapored. Ko pa je končno napočilo težko pričakovano nedeljsko jutro, sem presenetljivo mirno izpeljala vse skupaj. V Novo Gorico sva prispela nekaj čez 7. uro, se hitro prijavla in povadila ovire; nato pa na sproščujoč sprehod. Ob 10. uri pa je prišel čas, da pokaževa, kaj znava.. Prihod na poligon sem izrabila za pridobivanje Belkove pozornosti, poglede nase. Presenetljivo miren in ugoden občutek sem dobivala z njegovimi pogledi. In se je začelo … Naravnost, levo, desno, naravnost … Bel mi je zelo lepo sledil in me gledal … Ko sem uvidela, da bo šlo, sem se spomnila Jasninih besed o moji nenaravni pozi in se skoncentrirala nase … Ovire in prehod čez neprijeten material je prav tako lepo potekal … Na koncu je sledil le še skok na mizo in prenos … Ker sem bila takoooo zelo vesela in ponosna na svojega kosmatinčka, sem mu žal prekmalu s svojimi gestami in besedami dala vedeti, da je konec, in Bel je to veselo izrabil. Odtekel je povedat veselo novico, kako zelo je njegova lastnica zadovoljna z njim, kako zelo je bil priden očetu, ki je bil med občinstvom. Po nekaj klicih se je vrnil k meni, da sva vse vaje opravila do konca. Sledil je stik roke s sodnikom in nasmeh, ko mi je čestital za uspešno opravljeno poslušnost kljub veliki napaki. Ampak na napakah se učimo in vem, da nikoli več ne bom ponovila iste napake ter s sabo pripeljala svoje bližnje, na katere je navezan tudi Bel. Kljub vsemu sem mojemu kosmatinčku ponudila slastne priboljške, dolgo, intezivno igro in sprehod. Čakalo naju je še iskanje v bližnjem gozdu. Pri prijavi me je malo zaskrbelo, saj Bela ni čisto nič zanimal odhod markerja, raje se je posvetil glodanju palice. Vendar ko je sledil najin ritual – priklon k Belu, tiho prigovarjanje in na koncu magična beseda »išči« -, je Bel eksplodiral. Hitremu prihodu k markerju je sledil močen in dolg lajež, ki je trajal vse do mojega prihoda, na koncu pa pohvala in zaslužena nagrada – prekajena kost krače, ki ga je čakala v avtu.
Žal pa mu ta nagrada očitno ni bila usojena, saj sva naslednje dni preživela pri veterinarju …
No, pa sem se spet nekaj naučila …
Špela
Fotoutrinki – klik.