Na izpitih v Tolminu smo imeli kar štiri kandidate – Tino na PO2, Špelo in Ivana na PO1, Nejca pa na nacionalnem PO1.
Že med tednom smo skupaj z Ljubljančani razmišljali, kako bomo organizirali to odpravo na Primorsko. Za naše je treba it navijat in jim nudit podporo, a kaj ko bo treba tako zgodaj vstati, smo se pogovarjali. Na izpite je bilo prijavljenih kar veliko parov, tako da je bilo iskanje za prvi par že ob 7.00. Da bi se izognili zelooo zgodnjemu vstajanju, smo se nekateri odločili, da gremo v Tolmin že v soboto popoldan.
No, pa me zgodnje vstajanje ni doletelo le v nedeljo, ampak tudi v soboto. Kamničani so organizirali sobotno ruševino, in ker jih ni prav veliko, sem jim priskočila na pomoč. Ves dan je “lilo kot iz škafa”. Pogoji za delo na poligonu in ruševini so bili težki, kar se je poznalo tudi pri rezultatih. Joj, če bo tudi jutri v Tolminu tako, bo pa “štala”, mi je večkrat prišlo na misel. Izpite smo kljub obilni mokroti nekako izpeljali in tudi dež je tu in tam malo ponehal. Ko sem se z ruševine vrnila na kamniški poligon, so se že vsi razbežali. Petra in Andrej sta me pogostila še s porcijo pasulja, nato pa sem tudi sama odhitela domov.
Seveda sem bila prepozna, da bi dohitela druščino, ki se je zbrala na Lomu. Lovila sem jih tja do Tolmina in na poligonu sem jih končno tudi ujela. Izpitniki so še potrenirali, drugi pa smo samo sprehodili svoje pesjane in poklepetali s Tolminci. Skupaj smo se nato odpeljali do stare vojašnice, kjer ima ERP Tolmin svojo pisarno, ki pa se je s sobote na nedeljo spremenila v spalnico. Lakota je huda reč, sem ugotovila tudi tokrat. Nič ni pomagalo prepričevanje, da je že prepozno za kakšno konkretno hrano. 
“Ta lačni” so nas tudi malo manj lačne prepričali, da vsaj kakšen sladoled pa res »ne škodi«. In moram priznat, da je bil prav dober. Seveda so se pasje debate zavlekle pozno v noč najprej v gostilni, potem pa tudi še v spalnih vrečah, tako da je ostalo bolj malo časa za spanje. Ampak kaj ‘čmo, če se je pa toliko za zmenit. 
Zbudili smo se v sončno jutro in zjutraj prav na hitro pospravili svojo ropotijo ter odhiteli na poligon, kjer so kandidati žrebali startne številke. Na poslušnosti je bil prvi Nejc, na iskanju pa Tina. Sledilo je usklajevanje časovnic, saj sva hoteli z Barbaro videt čim več naših in za začetek sva se dogovorili, da bom jaz gledala in posnela Nejca, Barbara pa bo šla navijat za Tino. Ob 7.30 je na poligonu začel prvi par – Grozdan in Nejc. Ne vem, ali je bilo med delom bolj strah Nejca ali mene ob robu poligona, ko sem ga gledala. Ni bilo ravno briljantno, ampak pomembno je, da je bilo za pozitivno. Ker Tačka ni najbolj navdušena nad streljanjem, se je Nejc po poslušnosti odpeljal s poligona. Naslednja naša na poslušnosti sta bila Ivan in Lun, ki sta kar lepo opravila z vajami. Medtem sta se z iskanja že vrnili Tina in Barbara. Ni šlo, je povedala Barbara. Ter je sicer našel vse štiri markerje, a Tini za dva ni hotel povedati, kje se skrivata. Nato je bila na poligonu na vrsti še Špela. Ni jima šlo najbolje in z Belom se bosta morala še malo potruditi.
Ker se je pojavila večja časovna luknja in da ne bi bili preveč na trnih, je Katja še enkrat preštudirala časovnico in malo pred napisano uro začela ocenjevati delo na ovirah. Te njene odločitve smo bili seveda vsi zelo veseli. Ivan in Lun ter Tina in Ter so uspešno premagali ovire.
Ivana in Luna je čakalo samo še iskanje. Ko sem pridrvela na mesto iskanja, sta se že odpravljala proti delovišču. Spet sem začutila kepo v želodcu. Presneto, pa saj to je huje kot bi bila sama na preizkušnji, sem pomislila. No, pa je bilo hitro bolje. Lun je odbrzel v goščo in že smo zaslišali lajež. Oba z Ivanom sva kar poskočila. Super, le da bi bilo še naprej tako, sem razmišljala. In res, niti 5 minut ni minilo, ko je Lun nakazal še drugega markerja. To je bilo veselje!
Naslednja je bila na iskanju na vrsti Špela z Belom. Začela sta zelo lepo in našla prvega markerja, potem pa se je Špeli nenadoma začelo muditi in kar prehitro sta bila na koncu iskalnega območja. Na žalost sta drugega zgrešila.
Še eno železo smo imeli v ognju. Nejc in Tačka sta kar nekaj ur prebila pred iskalnim območjem in delala družbo Davidu. In čisto na koncu je nastopil njun čas. Iskanje sta začela zelo lepo – tako kot znata – in še lepše končala – s Tačkinim lajanjem pri drugem markerju. Meni se je kar samo smejalo, da o Nejcu sploh ne govorim. Z veseljem sem mu čestitala.
Odhiteli smo nazaj na poligon. Nejca in Tačko so čakale le še ovire in detaširanje. Za ovire se nisem bala, ampak pri detaširanju ima pa Tačka včasih kakšne svoje, nepredvidljive ideje, ki Nejcu niso ravno všeč. Ampak tokrat se je srečno izteklo. Pa imamo dva nova kandidata za SIP-ovo preizkušnjo jeseni.
Malo smo še poklepetali, proslavili Tačkino in Lunovo dobro delo ter se veseli odpeljali domov.
Vera
Nekaj slik si lahko pogledate v galeriji.