»Prvi je najslajši«, 19. in 20. 6. 2009
To so bile besede Lidije Toroš, ko mi je čestitala po opravljenem izpitu R1. Ja, prav ima.
Cel vikend je Krimova ekipa preživela na ruševini in poligonu, saj so nam zaupali organizacijo izpitov, na katere se je prijavilo res veliko kandidatov – v soboto je bilo kar 14 prijavljenih za »izpit ruševina 1« in 2 predizpita, v nedeljo 8 za »izpit ruševina 2« in eden za predizpit. Ker s Teno še nimava veliko izkušenj, vse zadeve pa moja kosmatinka obvlada – tudi iskanje ji gre dobro –, sem se omahujoče prijavila na izpit. Rekla sem si, da si je treba pridobiti izkušnje in izkoristiti prednost domačega poligona. Opogumila sta se tudi Aleš z Donom (za R1) in Nika z Babsy (predizpit).
Po petkovi pripravi zares odličnega delovišča na ruševini nekdanjega Slovenijavina smo se Krimovci v soboto dobili ob 6.00 zjutraj v Sneberjah, pripravili poligon, Tea birokracijo, skuhali smo kavico za prihajajoče izpitnike, potem pa se je ekipa, ki je skrbela za ruševino, odpeljala na delovišče. Z Alešem sva imela iskanje med prvimi, takoj za Matejo in Sašo iz KD Ljubljana. Čakala sva v hali, kjer smo imeli parkirane avtomobile. Živčki so mi začeli malce bolj delati, ko sem ostala sama – Aleš in Don sta bila že poklicana. Napeto sem poslušala in dočakala Donov lajež prvič, potem pa še drugič. »To!« sem si mislila. Bravo, ampak Don je itak super v iskanju. Po iskrenih čestitkah Alešu sem morala počakati, da so nama s Teno skrili 2 markerja, potem pa so poklicali še naju. Prijava pri sodniku Stanovniku, informacije pri vodji ruševine Ivanu, moja inštruktorica Vera je bila nadzorni, potem pa sem Teno spustila in jo usmerila proti desni.
Zelo hitro je dobila v nos prvega markerja: skozi eno luknjo je splezala k njemu, prišla skozi drugo ven, potem pa spet nazaj noter prav do markerja in nakazala ga je z odličnim laježem – tudi sodnik je menil tako in ji dal odlično oceno. Ker je bilo treba drugega poiskati še v preostali ruševini, moje gibanje pa je bilo omejeno na levi rob ruševine, mi je Tena sledila in ni pokazala nobene posebne želje, da bi šla desno gor daleč stran od mene. Odločila sem se, da jo bom poskusila tja usmeriti z druge strani – ko sem stala na najbolj oddaljeni točki, sem jo poslala desno, in ko se je že napotila tja, jo je v drugo smer privabil vonj, ki je prihajal od spodaj. Vrnila se je proti meni, zavila navzdol po ruševini, potem pa sem že slišala lajež; ker Tene nisem videla in ker lajež ni bil tako gotov kot prvič, sem malo počakala, potem pa ob nadaljnjem lajanju vseeno prijavila in šla proti psu. Približala se je tudi Vera, ki je začela odkopavati. Ker sem hotela preveriti, ali je z markerjem vse v redu, sem najprej poklicala markerja. Ker ni bilo odgovora, sem se obrnila k Veri in prav začudeno dejala, da ni notri nikogar, čeprav je Tena vztrajno rinila v luknjo. Ko mi je Vera pokimala, da je prav, sem Teno pohvalila, potem pa zmedeno odšla k sodniku, ki nama je podal oceno 189 od 200 točk, oba markerja pa sva našli baje v 7 minutah. Bila sem tako vesela in zmedena, da sem se samo zahvalila in šla proti našim na izhodišču, pri sodniku pa pozabila ocenjevalni list. Vsi naši so se veselili z mano in Alešem, midva sva potem še odmarkirala in okoli 11.30 sem se napotila proti poligonu, ker sva imela po časovnici z Alešem poslušnost in ovire ob 12.20.
Na poligonu me je že pričakal Jani in rekel, naj se kar takoj pripravim, ker malce prehitevajo glede na časovnico – takrat me je skoraj kap! Nobenih priprav – pogledati kakšnega pred mano, peljati psa lulat… Na brzino sem se preobula, preoblekla, poiskala aport in vrvico, peljala Teno malo na travo, potem pa k Alešu. Tam sva stala prav prestrašena in čakala kot obsojena na padec. Na poligonu je bil vodja Jani, ki naju bodril, potem pa sva že šla proti sodnici Jerneji in izžrebala zaporedje vaj – moje roke so se tako tresle, da mi je Jerneja rekla, da se mi ni treba tako bati. Najprej je delal Don, Tena je odlagala – vse vaje so mu šle prav super, razen plazenja, tudi Tena je delala lepo, napake so bile samo moje. Prekratko sem vrgla aport, po vaji naprej nisem šla do nje, ampak sem jo kar sprostila … Ovire so šle obema odlično, razen preskoka, ki se ga je Don samo dotaknil, Tena pa ga je podrla. Detaširanje je bilo znosno, tako da nisem imela tako groznega občutka, ampak vseeno – ko se prideš k sodniku odjavit in ti reče, če bi rad slišal ocene ali pa mogoče raje ne, te pa kar stisne…. No, Aleš in Don sta bila pohvaljena, kako sta napredovala od zadnjega opravljanja izpitov in ja – naredila sta! Potem pa še najine ocene – bile so krasne, od 50 točk za poslušnost in 50 za ovire sva jih pri obeh disciplinah zaslužili po 42 in skupna ocena izpita je bila »prav dobro«. Ja, veliko veselje naju obeh z Alešem in pa vseh Krimovcev na poligonu je dopolnila še Nika, ki je z Babsy (ki je bila tisti dan malo svojeglava) opravila predizpit.
Malce na široko sem se razpisala, ampak vse se mi zdi tako pomembno…. Prvi (izpit) v prvo (poskus)! Nekaj znanja, nekaj pa sreče, hvala vsem Krimovcem za pomoč. Zdaj sem se odločila, da si na avtu zaslužim nalepko ERP.
Maja
PREDIZPIT
Nika
Slikce pa v galeriji.