V nedeljo, 16. marca 2008, je krimski reševalski živelj organiziral kvalifikacije za smetano ERP-ovih ruševinarjev. Seveda smo morali izvedbo prevzeti »tastari« (Vera, Tamala, Jani, Brane, Frenk, Teja, Petra in moja malenkost), saj so »tamali« v Gotenici vpijali znanje orientacije.
Ob pomanjkanju pravih ruševin se je Vera zmenila, da so nam KVRP-jevci posodili zapuščeno vojašnico v Škofji Loki. Ker si stavba za zdaj še ne zasluži imena ruševina, smo vanjo, poleg treh skritih markerjev, spustili še trop zblaznelih vodnikov. Verjetno se je večini poznalo, da s seboj nismo imeli svojih kosmatincev, in od dolgčasa se nam je pamet postavila v breg. Ampak očitno se tile ruševinarski kosmatinci ne zmenijo kaj preveč za »motene« osebe, saj so bili pri iskanju »zasutih« uspešni vsi razen dveh.
Po delu na terenu pa se je četica preselila še na naš poligon v Sneberje. Očitno nas blaznost tudi tam še ni povsem izpustila z vajeti, saj smo nekateri krožili v skupini, Brane je zaganjal in ugašal kosilnico, Jani pa je na robu poligona veselo pokal s pištolo. Vendar se kužki tudi tokrat niso pustili zmesti in po poslušnosti je ostal rezultat bolj ali manj nespremenjen. Zato smo si po uspešno končanem delu privoščili še manjši prigrizek v obliki pice. 😀
Jernej
Kako čas hiti. Hitiva z ene vaje na drugo, s tekme na tekmo, z vaje na tekmo … In ta konec tedna ni bil izjema.
S petkove in sobotne vaje SIP v Gotenici sva odhiteli prespat v domačo posteljo, a že zgodaj zjutraj sva morali naprej v Škofja Loko. Tri osebe so se izgubile nekje za zidovi stare vojašnice in potrebovali so našo pomoč. Žreb nama je dodelil številko dve in časa je bilo dovolj le še za kavico v enem od bližnjih bifejev 😀 , nato pa sva prišli na vrsto. Čim sem Blum nataknila njeno pred kratkim za iskanje narejeno oprtnico, je že vedela, da je na vrsti njeno najljubše opravilo – iskanje!
Prijava pri sodniku, nekaj vprašanj za vodjo delovišča in postavili sva se na vhod. Pogledava noter in imeli sva kaj videti. Mojim društvenim kolegom se je poslabšalo! Bilo je kot v najhujši grozljivki iz kakšne umobolnice, kjer bolniki razbijajo, tulijo, mečejo po tleh kovinske predmete … Nič, si rečem, pa poglejmo, kaj si misli Blum o njih. In jo pošljem iskat. Blum jih je pogledala s takim izrazom v očeh: »Kaj se pa vam danes dogaja?« Nato pa se je brez oklevanja podala za vonjem oseb, ki so tiho ležale v svojih skrivališčih. Sama sem ostala pred vrati in vedela sem, da laježa ob takšnem ropotu nikakor ne bom mogla slišati. Upala sem, da me bo nanj opozorila sodnica. Ni mi preostalo drugega, kot da se naslonim na vhodna vrata in čakam. A kmalu se je zaslišalo vpitje: »Laja!« Odhitim v klet, kjer je Blum lepo nakazovala markerja, skritega v temi pod stopnicami. Pohvalim jo in že jo pošljem iskat dalje. Sama moram spet gor pred vrata. Komaj sem prišla do tja, že so me spet poklicali. Spet odhitim mimo vseh društvenih kolegov, ki z nasmehom na obrazih še vedno neprekinjeno igrajo svojo vlogo glasnih delovnih strojev, in v kletnih prostorih zaslišim prepričljiv lajež svoje psičke. “Bravo,” ji rečem, “še enega imava.” In jo pošljem iskat dalje, jaz pa spet pred vrata. Moje noge pa kar nočejo ven. Kako rada bi ji pomagala, pa ne smem. »Ven!« se zasliši glas sodnice Katje. Ja, ja, saj že grem!:D
Blum išče, išče, nos ji govori, nekaj tule je, v prostorih čisto blizu mene. Umaknem se ji ven, da bi lažje iskala. Ne pomaga. Vrti se in obrača, poskuša najti močnejši izvor vonja … Poskušam čim manj vplivati nanjo. Končno se odloči, da tam ni nikogar. Odhiti naprej po hodniku in zavije v eno izmed sob. Zaslišim lajež, malo počakam, da postane še bolj zanesljiv, in prijavim najdbo. “Super! Spet ti je uspelo, punca moja zlata,” jo pohvalim in nagradim. Iskanje je za nama. Zunaj kramljam s prijatelji ob katerih ure tako hitro minejo. Večina je bilo prav tako uspešnih na iskanju. No, za nekatere je bilo preveč hrupno …
Preselimo se na poligon v Sneberjah, kjer nas čakata še poslušnost in ovire.
Blum je bila dobro razpoložena in veselje je bilo delat ob sproščenem psu, ki mu je poslušnost postala zabava. Najprej adrenalinski šok zame, saj prvi dve vaji Blum ne naredi pravilno. Zberem se, poskušam upočasniti srce, ki je začelo prehitro razbijat. In uspe mi. Blum ostane vesela, užitek jo je imeti ob sebi na poleg. Sledi zbrano, vesela in v takšnem razpoloženju tudi končava preostale naloge.
Sledile so še ovire. Super nama gre, Blum je zbrana kot še nikoli. Ne useda se v klin, gleda me… Res dober občutek, ko vidiš svojega psa zadovoljnega, veselega in dobro razpoloženega, in to na tekmi, ki nama je bila še pred pol leta za naju največji stres. Uspešno končava še detaširanje, prenos psa, ki ga še nimava čisto naučenega in za nama še ena uspešno končana tekma.
Ob koncu dela smo bili vsi že pošteno lačni in pica z bližnje gostilne je bila za to odlična prva pomoč. Potem pa še k Veri na kavico in dooolg klepet. Delal se je že večer, ko sem končno prispela domov. Vikend poln dogodivščin je pustil posledice in veke so postajale vse težje…
Jasna
Več slik v galeriji.