Prva izkušnja “starega zelenca”
Pritisk v glavi je počasi naraščal. Vremenska napoved slaba, v Kranjski Gori, ki je predstavljala najbližjo referenco v smeri našega odhoda, je že drugi dan močno snežilo. “A bo, a’ ne bo?” je odzvanjalo v glavi. Vsake toliko časa sem malo zatežil Veri, a ona se ni prav veliko sekirala. “Ne poznam vremenske,” je rekla šefica mrtvo hladno, “ampak kaj hudega pa ni, tole malo snega.” V meni pa kar: “Bum-ta-ta-bum, kaj malo snega, pol metra, ne pa malo!” Ej, Aleš, ne bo druge, skulirat se bo treba. Blagor Donu, on sploh ne ve, kaj naju čaka in se prav eno figo sekira. Osnovne stvari so pripravljene, Iglu živi očitno samo še od mene. Prodajalci se kar nasmehnejo, ko ves bled ponovno odprem vrata prodajalne …
Pride torek popoldne, Noli objavi vsaj en dan zamude. No, to je pa dobro, reševalci torej ne gredo z glavo skozi zid. Sreda je k sreči dan sestankov, zato zelo mirno preživim vse odpovedi in ponovne najave tečaja, dokler Mojca po SMS-u ne sporoči: “Lavine so!” Ve, da sem svetlobna leta daleč od on-line informacij. Ja nič, takle ‘mamo, treba je zbrat pogum in gremo. Želim si samo, da bi cestarji pritisnili plug do konca, ker resnično sovražim natikanje verig.
Noč na četrtek je malo kratka, spanček kar noče in noče priti na obisk. Don me prav debelo gleda, ko ga sredi noči posiljujem s hrano. “Stari,” si misli, “ti si čist odbit, a zdaj pa že sredi noči vstajaš, da jaz lahko jem. Fino, kar tako naprej.” A ne ve, da bo jedel naslednjič šele zvečer v avtu, nekje na pol poti na Vršič.
Krimovci se ob prvem jutranjem svitu zberemo na Voklem, formiramo kolono in se napotimo novim dogodivščinam na proti. Cesta do Koče na gozdu, našega začasnega domovanja, je res zgledno urejena. Hvala fantje iz CP Kranj, “ketne” so ostale v škatli. Ljubljančani nas že čakajo. Noli me prvič šokira – vsi Krimovci, ves svet, ki ga trenutno poznam, so skupaj, v svoji sobi, samo zelenec je sam, pod streho, na skupnih ležiščih in med drugimi zelenci. Tam, kamor spada. Ker sem med prvimi, si izberem “pole position”. Pa se je le splačalo malo prej zjutraj odriniti od doma.
Pri varnosti ni heca, evo lavinsko žolno, sondo. Med nami je nekaj izkušenih GRS-jevcev, Grega, obe tržiški legendi in drugi, da naših inštruktorjev niti ne omenjam. Posije prvi sonček – v skupini pri Veri smo kar trije “ta mladi” Krimovci. Uf, eno, v moji glavi zraslo psihično breme je odpadlo.
Pripravimo se za odhod, preverimo opremo in žolne in naša začasna “mamica” poskrbi za osnovna navodila. Delali bomo na plaziščih nad Erjavčevo. No, to je pa OK, to ni tako daleč… Spoznavam prve soborce, Ina z Belo, Peter z Inno, zanimiva kombinacija. Don uživa. Uau, koliko je pesjanarjev, vsakega bi pozdravil, vsakemu kaj povedal, oni pa, kot bi vedeli, da sva oba zelenca. No, Don je bolj temno zelen. “Bejži, mladinec, jaz sem tukaj že legenda!” mu pravijo v pasjem jeziku. A Don se ne da, je pač prijazen po duši. Čisto tako kot njegov vodnik. Če je pa kdo posebej hud, malo prizemlji zadek, spodvije rep in se prav prijazno nasmehne. “No, saj sem hotel samo pozdravit, ne se kregat no…”
Z Vero v hribe – fantje in dekleta, dobri ste, ki to zdržite. Tukaj ni heca. Meni lije iz vseh por, ona pa klepeta, se smeji – in šiba. K sreči sta se Nejc in Petra zadaj malo zaklepetala in nisem čisto zadnji. Najbolj se razveselim avtobusne table tik pod Erjavčevo. Evo, smo že skoraj tam. Cesta je lepo splužena, ni pretirano soljena, tako da tačke ne bodo preveč trpele. “Alo,” tulim sam v sebi, “tukaj je Erjavčeva, ne naprej, naprej je samo še vrh prelaza, tukaj nekje mora biti naše plazišče.” Vse skupine so se že ustavile, samo še mi nadaljujemo. “A je mogoče, da je Vera v svoji hitrosti spregledala Erjavčevo kočo?” In potem se spomnim, kaj mi je rekel Šonc: “Veš, nastradajo – on je seveda uporabil bolj sočen izraz – pa tisti, ki so pri Veri. Oni gredo vedno najdlje.” Ja, res je, približuje se vrh prelaza. OK, si mislim, tukaj pa skoraj nimamo več kam, pod Mojstrovko pa ne gremo. Zavijemo s cestne gazi, čeprav je pred menoj shojeno, se mi vseeno udira. “Pa kam v ta klanec, kaj je tam zadaj, dajejo kaj zastonj, al’ kaj?” si mislim, a sem tiho, priden in hodim. Spomnim se na vse teženje, ki sem ga v mladih letih povzročal svojim staršem ob hoji v gore. A je bilo poleti, ob lepem vremenu, lepe in zanimive ture. “Pa kaj je treba matrat’ samega sebe, a ni boljše biti doma, se voziti s kolesom, rolko, igrati kaj z žogo ali pa uživati na bazenu na Kodeljevem. Ne pa v hribe, pa še sonce smrdi.”
No, poglej se zdaj, butelj, si mislim, zdaj pa sam rineš gor, s polnim nahrbtnikom, kjer je večina vsebine Donove, pa še pozimi. Ja, je že tako, kar v Janezka zasejejo, to v Janezu obrodi, bi malo parafraziral znani pregovor.
Grobovi – od prvega dne naprej mi ni jasno, zakaj je potrebno skrivališče imenovati s tako morbidno besedo. Naredil bom vse, da si izmislim kakšno novo, zanimivo in univerzalno (poletno-zimsko) skovanko namesto te.
Nejc koplje, jaz se trudim in mu pomagam. Vmes malo poklepetava, a dela ne prekineva. On visi z glavo dol, jaz ga držim za noge… Kopljeva, res sva pridna. Kar ponosen sem. Pride šefica: “Alo mladinca, kaj je zdaj to, grob bi moral biti končan. Petra in Peter se že sončita, sta že včeraj končala.” Še enkrat razloži teorijo, potem sledi še praktični prikaz. Sneg leti iz luknje, kot bi se vkopaval “stekel jazbec” – ta ni moja, to si je izmislil Nejc.
Malo potreniramo, Don uživa. Ful se mu dogaja. Še najbolj je vesel, ker je zraven Bele, luštne blond labradorke. Vmes se sicer v svoji igri nekajkrat zapleteta, a hujših posledic ni. Nihče ne renči, nihče se ne razburja. Res skulirani, tile labradorčki.
Sledi pozno kosilo. Noli prispeva zelo zanimivo predavanje o hoji s psom v gore. Zakaj planinske postojanke nimajo urejenih prenočišč za pse. Bokse nekje na suhem, saj bi človek plačal tako kot zase. A ni grozno pustit psa doma, sam greš pa uživat. Sploh za reševalce si ne predstavljam boljšega treninga in »bondinga«. Halo, planinska zveza, planinska društva, oskrbniki, vsi, ki oskrbujete postojanke, dajmo malo posluha in sodelovanja. Saj ne pričakujemo, da bi bilo kaj zastonj.
Dolgčas po družini malo razbijejo pogovori z domom, vsi me spodbujajo.
Naslednje jutro, petek, vstanem ob šestih, komaj uredim sebe in Dona, že je zajtrk, še malo pregledam nahrbtnik – ven zmečem pol nepotrebnih stvari – in evo, že gremo. Tempo je še hujši, k sreči je cesta splužena do vrha. Don in njegovi kolegi delajo ko zverine, izstopata Tačka in Inna, drugi smo bolj zelenci. Vse preseneti “sposojenček” Sky, ki je praktično čisto brez izkušenj, a išče kot nor. Aha, jasno – motivacija. Še ena lekcija. Don vklopi nos in se prvič vkoplje. Joj, kako sem ponosen. Popoldne Klemen v svojem značilnem slogu, sočnem, strogem, a poučnem, izvede tečaj sondiranja in nam pokaže, kako nič ne znamo, tudi če smo še vedno malo ponosni na visok izpitni rezultat. Dobro, da ne ve, kakšno presenečenje ga čaka ob krstu.
Joj, krst. Ne gre in ne gre iz glave. Napetost povečuje dejstvo, da nihče noče nič povedat. Katja je tiho, samo skrivnostno se smeji, mislim, da tudi Nejcu ni uspelo nič izvleči iz nje. Čeprav ne vem, zakaj ima s seboj Bobbyjevo čelado. Tamala je ravno tako skrivnostna. “Jaz sem jih dobila za dvakrat, kar počakaj, boš že videl.” “Kar trpite,” pravi Jasna, “jaz sem tudi. Zakaj bi bilo pa vam bolj luštno.” Batin se niti ne bojim, me že ne morejo preveč, samo kaj je še preostalo. Pa takle “star junec” med samo mladino. Vera se vsakič, ko načnem temo, samo skrivnostno nasmehne. “Nič, to je treba dati skoz, če hočeš postati naš,” pravi, a me ne potolaži.
Pride sobota zvečer, zelenci smo vsi stuširani, umiti, počasi pricurljajo prve informacije, kaj se je ponavadi dogajalo na krstu. Bavčar je pripravljen. Jao, si mislim, če bo ta tolkel, bo pa tako, kot bi te Bedanec v roke dobil. Vidim, da “borovničke” kar veselo krožijo med zelenci, nervoza očitno naredi svoje.
Če mislite, da vam bom povedal, kako je bilo na krstu, potem se motite. Krščenci veste, zelenci – vi pa kar malo trpite, mi smo tudi.
Po krstu smo se Krimovci zbrali za skupno mizo in do zgodnjega jutra klepetali in klepetali. Vera, Jasna in Tamala so res enciklopedije pasjega znanja in izkušenj, Katja, Nejc in Petra ravno tako. Samo Nadja se je nekam “izgubila”. Ne, ne, brez skrbi, ni šla spat. Ta mladi imajo veliko energije in tudi kopanje grobov za tekmo ji očitno ni pobralo vse. Blagor ji. No, počasi bo res treba spat, jutri nas čaka organizacija izpitov. Prijavljenih je veliko, dela ne bo tako malo. Pridejo tudi drugi Krimovci pomagat, Jani in Gal sta prijavljena na izpit.
Kot čisto malo oleseneli zelenec v nedeljo zjutraj pozabim žolno. Butelj, tako potiho sem se odpravljal, da ja ne bi zbudil drugih, ki so še spali spanje pravičnega, ko smo Krimovci že vsi naspidirani. V stilu Petra Solberga sem v parih minutah z avtom dol in nazaj, nič kritičnega nisem zamudil. Poleg preostalih bolj ali manj legendarnih osebkov s prav zanimivimi “partizanskimi” imeni zdaj osebno spoznam še oba sodnika, Katjo in Matjaža. Čudno, tokrat se ju nič ne bojim. Nobene treme pred njima. V prihodnje verjetno ne bo tako. A do takrat je še daleč.
Uspešno smo opravili organizacijo, poskušam čestitati vsem vodnikom, ki so opravili izpit, res so face. Jani ni Gal sta naredila kot profesorja, Grega in Šija ravno tako. Bravo in iskrene čestitke vsem! Midva z Donom sva še daleč, a trdno odločena, da vas dohitiva. No, Don še ne ve, a se vsaj ne sekira.
Sicer se trikrat poslovim, prvič me zadrži čaj na Erjavčevi, drugič zrezek na Koči na gozdu in tretjič Marija, ki ji vozim pozabljene palice, a končno le odidem, zelo pogrešam svoje domače. Po njihovih zagotovilih tudi oni mene, še bolj pa Dona. No, lej, kam si prišel.
Za konec – iskrena hvala vsem čudovitim ljudem, ki sem jih imel čast in priložnost spoznati na plazovih Vršiča, posebej vsem Krimovcem, ki ste prva “epsilon okolica”.
Prav posebna, topla in iskrena zahvala pa gre botrici. Brez Tvoje vzpodbude in pomoči ne bi bil tam, kjer je bilo tako lepo. In samo Ti verjetno veš, zakaj se lahko podpišem…
Šefe
Več slikc s tabora in izpitnega dne v galeriji.