Postala sem reševalni pes GRS
Zima, sneg, mraz. Vse to imam zapisano v polovici svojih genov. V maminih, malamutskih genih. No, tam imam zapisano tudi svojeglavost, neposlušnost, nagajanje … Ampak to je že druga zgodba. O tem vam povem mogoče kaj več takrat, ko se bova šla z Gregom, mojim vodnikom, spet zabavat na kakšen preizkus poslušnosti.
Ampak sneg − to je moj element. Tam se najbolje počutim in tam najbolje pridejo do izraza moje prirojene lastnosti. In prav vesela sem, da me je Grega poslušal takrat, ko sem mu prišepnila, da bi bila rada lavinski kuža. Pot pa ni bila lahka, saj sva morala najprej preživeti lavinski krst na najinem prvem lavinskem tečaju GRS. Meni so takrat, na srečo, prizanesli, saj so me pred najhujšim delom odpeljali ven, Grega pa so mučili še skoraj eno uro. Res je bil revež. Ampak sva preživela in postala del lavinske ekipe GRS.
Takoj po tečaju sva se zaradi boljših pogojev za trening priključila Krimovcem in skupini tamalčkov s tršico Jasno na čelu, saj sem bila takrat stara komaj eno leto in še tisto zimo sva opravila najin prvi lavinski izpit. In potem sva začela zares, vsak teden v Ljubljano na trening. IPO, ruševine, saj je fajn, ampak vseeno sem težko čakala, da spet prideta zima in sneg. Naslednji zimo sva opravila tudi dvojko. Sicer je bilo težko, nov, globok sneg, grmenje plazov vsepovsod, Gregova trema. Naj vam prišepnem − zaradi njegove treme bi kmalu padla na izpitu, saj ni videl, da mu kažem markerja. Vseeno se je srečno izteklo. Spet sem morala preživeti poletje, vročino, treninge na ruševinah … In letos sem bila celo na morju. Pa mi ni všeč, ker je prevroče … Vedela pa sem, da pride zima. Prej ali slej!
In res je prišla in letos je bila radodarna s snegom. In še preden se je dobro začela, sva z Gregom že šibala na najino prvo pravo akcijo. Na srečo je bil alarm lažen, vseeno pa sem prvič začutila tisti pravi reševalski adrenalin, čeprav naju je neprevidni voznik motornih sani pri veliki hitrosti stresel s prikolice. Od takrat sva šla vsak konec tedna na turno smuko. Ko začne pripravljat nahrbtnik, postanem nestrpna, saj vem, da spet greva. Še posebno takrat, ko mi natakne oprsnico. Opazila sem, da se me ljudje ne bojijo, če jo nosim, čeprav sem kar velik kuža. Kot da vedo, da smo reševalni kužki zelo prijazni. Na vsaki turi sta z Vero pripravila za naju s Skayem kratek trening, da ne pozabim, kako je videti iskanje v snegu, zato sem na tečaj GRS prišla že v dobri formi in so mi lahko pripravljali razne uganke, s katerimi nisem imela težav.
Izpit se je bližal in Grega je bil vedno bolj na trnih, čeprav so mu vsi govorili, naj mi zaupa. Prvi rok je bil zaradi obilice snega prestavljen, zato sva šla lahko še na dodaten trening na lavine ERP. Res sva veliko trenirala to zimo in začutila sem, da mi je začel zaupat, saj je videl, da ni bilo uganke, ki je ne bi znala rešit.
Pa je prišel izpitni konec tedna. Mislila sem že, da greva zares na izpit, pa sva šla le pomagat na krimovske lavinske izpite. Tam pa Gregova grdobija − privezal me je pod plazom, vse dopoldne sem ležala na dežju in gledala, kako drugi kužki iščejo. Kako rada bi jim pomagala … Pa mi ni pustil zraven, in to mu zamerim! Sredi dopoldneva ga je poklical kolega, ki je opravljal izpit GRS tisti dan, in sporočil, da so razmere obupne in da psi kot za stavo padajo na preizkusu. Ker sem bila privezana, on pa na plazu, mu nisem mogla povedat, naj mi vendar zaupa. Prav mu je, kar naj bo živčen!!
Nedelja zjutraj. Najin dan. Opazujem ga, kako zjutraj vstane, najprej pogleda skozi okno in vse, kar slišim, je nekaj neprimernih besed. Jasno, dežuje. Pravzaprav ne dežuje, ampak lije kot iz škafa. Sneg bo poln vode, gibanje vonjev bo oteženo. Ampak ni kaj, bova že!
Pripeljeva se na Ljubelj, tudi tam lije, razmere so obupne, ampak tokrat vsaj lahko počakam na suhem, v avtu. Kmalu sva na vrsti. Ko greva proti plazišču, ne morem določiti, ali je Grega živčen ali ne. Vidim, da poleg dežja tudi močno piha. Treba se bo res potruditi. Pa saj sva za to trenirala. In če bova kdaj šla zares na akcijo, se bo tudi treba. Še bolj, ker mogoče uspeva koga še pravočasno rešiti iz sneženega objema.
Prideva do vodje plazišča, Grega naju prijavi, povpraša, kakšne so razmere, in potem greva. Tako kot znava. Poklekne poleg mene, me objame, odpne ovratnico in tiho šepne na uho: „Išči“. Na hitro preverim vonjave, zdi se mi, da nekaj prihaja z leve. Stečem pogledat, potopim smrček v sneg in res bi lahko bilo. Ne zaženem se brezglavo v kopanje, ampak narahlo pokopljem, da lahko pridem globlje s smrčkom, in še enkrat preverim. JA! Tu je! Zagotovo! Zakopljem še bolj, za vsak primer še enkrat preverim in zalajam. Grega prijavi markerja, ker je zanj lajež zanesljiv znak, ker sicer ne lajam. Izkopljeva markerja, ki ima mojo žogico, in nesem jo zamenjat za nagrado. Na hitro se še poigrava in narediva menjavo, saj naju čaka še en marker.
Grega me še enkrat objame, šepne „Išči“ in spet stečem po plazu. Preiščem skoraj do polovice, ko mi veter prinese vonj, ki bi bil lahko pravi. Dvignem glavo in stečem pogledat, odkod prihaja. Še enkrat preverjanje, kopanje, preverjanje in lajež. Tudi drugi je najden, opravila sva zadnji, tretji izpit in postala sem pravi lavinski kuža. Zdaj pa domov, na suho in toplo in vem, da me tam čaka sočna kost.
Nomi