V sredo popoldan drvim v Ljubljano na trening, ko dobim sporočilo: preizkus vodnikov reševalnih psov GRS bo na Okrešlju, jaz sem na razporedu za soboto, zbor pa je ob 8h zjutraj v koči. Prvi šok in hitro preračunavanje – če hočem biti točen, bo treba najkasneje ob 5h od doma, se pravi, da bo treba vstat ob 4h. Ali bi se splačalo prespat na Okrešlju? Kje bo Nomi čez noč? Vsa kombiniranja kmalu odpadejo, ker se vsi trije z naše postaje odločimo, da gremo kljub vsemu v soboto zjutraj.
Na postaji se dogovorimo, da si bomo izposodili terenca, nato pa nastane problem, kako bomo peljali tri precej velike pse, ki se med seboj ne marajo najbolj, tri precej velike vodnike in vso zimsko opremo. V petek popoldan kombiniramo z boksi, ki vsi trije nikakor ne gredo v avto, in na koncu se določimo za en boks na zadnjem sedežu in mrežasto pregrado v prtljažniku; to je pomenilo, da bo Nomi v prtljažniku z največjim pretepačem, kar pa mi ni bilo niti najmanj všeč. Zvečer pripravim še vso opremo zase in za psa. Nomi leži poleg nahrbtnika in me ne spusti z oči, ker ve, da bova nekam šla. Pred spanjem na hitro pogledam še na internet in nov šok – na Okrešlju je zapadlo skoraj meter novega snega; cesta je prevozna samo s terenskimi avtomobili; obstaja velika nevarnost plazov. Spanec kar ni hotel priti in napoči ura za vstajanje. Nomi me začudeno gleda, kaj hočem od nje, ko vendar še ni prava ura, a ker ve, da se mi včasih strga in greva kdaj tudi v hribe tako zgodaj, vseeno počasi vstane. Posode z zajtrkom se seveda ni branila. 😀
Ob 5h naju pridejo iskat in seveda najprej konflikt s sopotnikom v prtljažniku, kar pa smo hitro rešili. Naložimo še najino opremo in gremo. Skušam ujeti še kakšno minuto spanca, ko me nekje pri Kranju prešine – flexi! Vem, da sem ga še imel, preden so naju pobrali, ampak v avtu ga ni. Seveda, pri nalaganju smuči sem ga odložil na streho in ga tam pozabil… Pokličem Mojco, ki najprej trikrat prekine, ker je mislila, da ji zvoni budilka. No, potem se le oglasi in gre v napol nezavestnem stanju pogledat, kje je flexi. “A pa ti veš kolk je ura, da me pošiljaš na sprehod? Ja, sem ga našla…” mi prijazno sporoči in me reši ene težave.
Zapeljemo se v Logarsko dolino in kmalu je potrebno vključiti vse sposobnosti našega terenca, kljub temu pa s težavo pridrsamo do obračališča pod Rinko. Ker smo že pozni, hitro smuči na noge in gas proti koči. Tam pa soočenje z realnostjo preizkusa – velika količina novozapadlega mokrega, južnega snega, kar bi znalo predstavljat težave za pasje smrčke, bobnenje plazov z okoliških ostenij, veter z vseh smeri, spoznanje, da se zelo verjetno ne bo dalo izvest začetnega protokola, ki ga Nomi pozna, in da bo delo zaradi globokega snega potrebno opraviti na smučeh, česar nisva delala in bo zanjo novo. Skratka, same slabe novice. 😀 Po kratkem uvodu in navodilih se začne čakanje na vrsto, ki pa se kmalu konča, saj delo na dveh plaziščih poteka hitro. Pripravim se, pripravim Nomi, nataknem smuči in z občutkom tesnobe odideva proti delovišču. Prepričam se, da drugače ne gre, da sva zaradi tega tukaj, da sva zato vse leto trenirala in kravžljala živce najini tršici …
Počasi prideva do prvega izpraševalca, kjer je treba pokazat teoretično znanje, in ta naju kmalu spusti naprej in usmeri na najino delovišče. Pri vodji plazišča se prijaviva in dobiva podatke o stanju in razmerah, nato pa sva postavljena pred dejstvo – plaz je zasul neznano število turnih smučarjev, globok južni sneg in precej veliko plazišče… Odločim se, da ne bom tvegal s smučmi, čeprav bo zame težje, zato jih snamem, privežem psa in na hitro pregledam razmere in tako vsaj delno izvedem začetni protokol. In potem začneva. Pripravim psa, odpnem ovratnico in “Išči!”… Nomi išče, točno ve, zakaj je tam – v enem od jutranjih sms-jev je pisalo “Zaupaj Nomi!”, v drugem “Nomi zna.” – in po zelo kratkem času izgine za kup snega povsem na robu plazišča. In je ni, ne vidim je, laja tudi ne, torej tam ne more biti nič, zato grem naprej. Vidim jo, da ni povsem prepričana, zato v pomoč zakopljem z lopato, vendar nič. Pride za mano, zato sem prepričan, da tam ni nič. Obrneva se proti drugemu robu, a po par korakih se obrne nazaj, zakoplje malenkost drugje. Koplje, ne pusti se motiti, pomagam ji in red odkopljeva prvega markerja. Od samega presenečenja pozabim prijaviti nakazovanje. Na hitro narediva zamenjavo, pripravim jo in spet “Išči!”. Tokrat gre bolj gladko, preiskujeva od roba do roba in kmalu potegne na naslednji grob. Pustim jo, da koplje, ker nočem ponovit napake, vendar jo ves čas opazujem. Koplje, koplje, naredi luknjo, vtakne noter glavo in zalaja, kar je bil zame očiten znak, da je v grobu marker. Prijavim najdbo, narediva izdatno zamenjavo, se odjaviva in druga stopnja lavinskih izpitov GRS je za naju uspešno opravljena. Pomarkiram še kolegom, v kočo na kosilo in klepet, nato pa počasi proti domu. Vmes še kratek postanek in analiza s kolegi iz sosednje tržiške postaje, nato pa domov.
Nomi dobi eksta dobro večerjo in kmalu zaspi spanje pravičnega kuža…
Grega