22. avgusta sem napolnila avto tako, da je bilo za naju z Gajo komaj kaj prostora, nato pa sva stisnjeni s skoraj nedelujočo klimo po pasji vročini odrinili proti prvi postojanki na Lukovici. Krimovci smo tam v senčki popili kavico, potem pa v koloni odrinili proti Bukovžlaku na letni tabor. Ob prihodu nas je Tinca pričakala z lepim prostorom za kampiranje, tako da smo si na hitro postavili šotore in končno – težko pričakovani tabor se je začel. Letošnjo ekipo Krima smo sestavljali: Vera in Troi, Maja in Tena, Tinca in Ter, Andrej in Dipi, Nejc in Cene ter Tačka, Dejan in Skway ter midve z Gajo. Zraven smo imeli tudi Tejo in Primoža, ki sta nam vsak večer delala družbo.
Vsako jutro smo se po obilnem zajtrku z glasnimi vojaškimi kamioni odpeljali na različno oddaljena delovišča. Delovišča so bila odlična, saj smo na vsakem vadili različno situacijo za vsakega psa posebej. Veliko je bilo poudarka na motivaciji z raznolikimi in različno dolgimi vajami, kar je bilo tako za pse kot tudi za vodnike zanimivo ter razgibano. Med delom enega psa smo bili večinoma vsi zaposleni, saj smo bili markerji ali pa statisti, ki smo povzročali hrup in druge moteče situacije, ki bi bile lahko realne.
Razporejeni smo bili v več skupin, v katerih smo bili tako začetniki kot tudi izkušeni reševalci z dolgim stažem. Kot novinko so me v skupino na čelu s Tomažem Dražumeričem dobro sprejeli, ob tem pa tudi veliko naučili, mi svetovali, za kar sem vsem zelo hvaležna. Vsak večer po tuširanju v vojaških tuših smo našim starešinam opisali svoje vsakodnevno delo, nato pa smo se podali v družbenokoristne debate o raznih žarnicah, nemških ovčarjih, porokah itd. Na taboru smo KD Krim imeli tudi to čast, da smo se lahko v poznih večernih urah predstavili z dvema hitoma – Ne grem na kolena in V sobi 102 – po čemer si nas bodo zagotovo zapomnili. 🙂
Kot že rečeno, družba je bila več kot odlična in imeli smo se super!
Gabi
Fotogalerija – klik.