Pa smo dočakali, kar smo čakali. 
Pakiranje doma. Da česa ne pozabimo. Rabimo za dež – rabimo, rabimo za mraz – rabimo, ma pakirajmo, kar mislimo, da rabimo. Če se nam zdi, da ne rabimo, spakirajmo vseeno. Nikoli ne veš, kaj rabiš. Gledamo avto, gledamo kletko, šotore in ostale stvari. Kako hudiča naj spravimo vse v avto? Nič, mečimo notri, dokler je še kaj prostora. Še enkrat čez spisek. Zdi se, da imamo vse. Malo je še prostora, tako da vržemo notri še psa in gremo.
Troi, Babsi, Rozi, Grom, Ter, Tena, Dipi, Cene, Tačka in Skway so odrinili. Eni prej, eni pozneje. Še dobro, da je Troi prišel prej in pomagal lastnici zavzeti strateške položaje. Dipi je tudi fino spomnila lastnika na gadafija (je bil prepovedan, samo vseeno smo ga postavili – na črno). Super tudi, da sta Babsi in Rozi vzeli s seboj malo več klinov za šotor. Pa Tačka se je tudi dobro spomnila na kuhalnik. Ostali so tudi kaj privlekli, da so nas nepripravljene rešili in nam omogočili večji luksuz na puščavniškem terenu (super je pripekalo).
Takoj po postavitvi štaba in urejanju sence (ja, stare rjuhe so res zakon) smo odšli na večerjo, se seznanili s programom ter pozdravili poznane obraze. Noč je za različne minila različno. Skway se je odločil ponočevati in tako stoje v šotoru pazil na vrata, da nas ne bi kdo slučajno okradel.
Naslednji dan smo začeli delati. Vojaški tovornjak nas že čakal, a bilo je malo zmede, kateri je naš. Na koncu se je vse lepo rešilo in odšli smo na Vransko na naše prvo delovišče. Tam sem se hitro naučil dajati navodila za delo, saj je nastala manjša zmeda. Velika hvala Tenini lastnici, ki mi je bila v veliko pomoč. Imeli pa smo v skupini tudi kaskaderko (skok iz prvega nadstropja) – na srečo ni bilo poškodbe. Po končanem delu smo se natrpali nazaj na tovornjak, na katerem smo imeli tudi nagradno igro, kateri pesjanar ima daljši jezik. V taboru večerja, druženje in spanje. Super dan, le malo prehitro smo končali delo na delovišču.
Dan št. 2. Rov in ruševina. Vročina? Kaj je to? Nas je zeblo. Super je bilo. Sprehod po rovu, malo motivacije in pa iskanje v temi. Super. Malo se že poznamo v ekipi in postaja prav prijetna družba. Pri premiku na ruševino se še ustavimo v senci, popijemo kavo in sok. Na ruševini pričakujemo vročino, vendar je bilo v kleti kar prijetno hladno. Psi se že kar navadijo tovornjačkov, tako da že repkajo, ko se vozijo, nekateri bi se pa celo igrali. V taboru druženje, večerja ter spoznavanje z drugimi reševalci. Sam sem moral iz osebnih razlogov oditi s tabora za en dan, tako da sem zvečer odšel.
Tretji dan sem se seveda vrnil in izvedel, da so vsi neizmerno uživali (upam da ne zato, ker me ni bilo). Predvsem skupina, v kateri sta bila Rozi in Ter, saj so baje spremenili svoje pse v kamuflažne barve. Pesjanarji so bili že videno izmučeni in so raje spali kot nagajali – nekateri pod avti, drugi v šotorih, spet tretji pod mizami in stoli. V veselje mi je bilo poslušati o pripetljajih drugih, tako slabih kot dobrih. A sem že omenil zabavo? No, bila je. Za ene krajša, za druge daljša.
V nedeljo, zadnji dan, smo odšli še do delovišča, na katerem sem sam naredil krajšo motivacijo ter se fino igral z ostalimi psi. Končali smo razmeroma hitro, saj smo bili že vsi kar malo utrujeni. Po vrnitvi smo se še malo posedeli, naredili kratko analizo ter pospravili šotore. Po zaključku smo se poslovili ter odšli, oboroženi z novimi izkušnjami in znanjem, novim zmagam naproti.
Po pričevanju ostalih ter tudi po mojem mnenju je bil tabor zelo v redu, z nekaj manjšimi napakami, za katere verjamem, da se jih bo dalo popraviti do naslednjega tabora. Ne glede na karkoli pa bomo naslednjič vzeli s sabo še hladilnik.
Ekipa lastnikov mehkih kožuščkov vas pozdravlja.
Fotoutrinke najdete v galeriji – klik.