Netipična ura za reševalski zbor
To sončno soboto smo lahko dolgo spali, saj smo bili v Tivoliju dogovorjeni šele ob 7.30. Postavili smo »kulise« in preverili, ali vse stoji tako, kot mora. Ker se nas je zbralo kar nekaj, je bilo delo hitro končano in tako sva se z Jernejem lahko še pred odprtjem festivala podala v izvidnico, kje se kaj dobi.
Ob 10.00 so začeli prihajati otroci, ki smo jim pokazali različne spretnosti naših psov, kako se pristopi k psu, tistim, ki so bili najbolj radovedni, smo pokazali tudi iskanje. Seveda ni manjkalo čohanja in božanja, tudi kak pasji »poljub« je padel. Ker je bilo otrok veliko, smo se menjavali, saj so psi – eni bolj, drugi manj – počasi postajali male tečnobe. Za nekatere je bilo spet v redu, ko smo jih malo odložili v kletke počivat, drugi so potrebovali oddih od gneče in so šli na sprehod proti Rožniku. Bili pa so tudi »posebneži«, ki so bili ves čas v pasjih nebesih.
Popoldan smo odšli proti domu, saj smo bili že malo izmučeni in opečeni, pa tudi psi niso bili več pripravljeni sodelovati, ampak so si želeli predvsem spati.
Sam sem se prvič udeležil takšne prireditve, zato sem se veliko naučil, predvsem to, kako se pes obnaša v gneči ter na kaj vse je treba paziti. Družba je bila pa kot vedno odlična.
Dejan
Fotozgodbo najdete tukaj – klik.