»Na vrvno tehniko s psom« je bil naslov maila, ki sem ga dobila od Vladota. »No, kaj pa zdaj to?« so se mi zavrtele misli po glavi. »Saj na komisiji je bilo rečeno, da bo samo za MERP. Oni so med letom pridno trenirali, mi pa ….« In vse to sem napisala Vladotu v odgovoru na njegovo pisanje. Pa nikar ne mislite, da mi je ostal dolžan. Že ob 5h zjutraj sem dobila odgovor! (Seveda sem ga prebrala veliko pozneje.) Razložil mi je, da nam ne bo škodilo, če tudi SIP-ovci malo prezračimo opremo. In s tem sva končala debato.
Prišla je nedelja in z Oko sva se odpeljali proti Tacnu. Pripeljem se do parkirišča v gozdu in nikjer nobenega avtomobila. »No, ta je pa dobra, ura je skoraj 7.30 – kje so pa avtomobili? A sem prišla narobe? A nisem kaj prav prebrala?« No, Mateja mi je po telefonu razložila, da so parkirali spodaj, ob cesti. Ravno uspem parkirat ob drevo pred »rampo«, kot mi je naročila Mateja, ko jo nasproti primahata Jasna in Blum. 
Iz avta spustim še Oko in smo šle. Kam? Kamor sta naju najini pesjanki usmerili in uspešno sta naju pripeljali do drugih. Vsi v skupini so bili že v pasovih in burno so se dogovarjali, kako bo Tina zlezla na balvan, kjer je bila naša najvišja točka. Z Jasno sva se spogledali in se takoj strinjali, da bo treba pohiteti. Brž v pasove in pomagat preostalim. No, nadaljevanje je bilo kar zanimivo, a s skupnimi močmi je šlo. Naredili smo žičnico, po njej potegnili pse na balvan in jih nato spet spustili nazaj. In s tem je bila naloga naše skupine končana.
Kandidati za MERP so se ustavili še pri Tei, kjer so pokazali znanje prve veterinarske pomoči, midve z Oko pa sva odhiteli še na malo daljši sprehod na Veliko planino iskat sonček. Sonček sva našli, pod nama pa eno samo belo morje z otočki.
Vera
Več slik v galeriji.