Drugi konec tedna v oktobru 2010 sva z Donom opravljala prvi IRO izpit v najini karieri. Priprave nanj so se začele že mnogo prej, nekje oktobra 2007. Ja, pred tremi leti, ko sva temno zelen Don (takrat star dobre pol leta) in reševalsko svetlo zelen Aleš stopila na pot najinega skupnega hobija. No, hobi je bolj moj, Don samo izkorišča svoje naravne danosti in izjemni značaj, da skupaj le kaj doseževa – ker v primerjavi z Donom zelo slabo voham in veliko preveč govorim, posebej takrat, ko za to ni čisto prave potrebe.
Mikro priprave sva končala na poligonu prijazne reševalske druščine kolegov iz DVRPS, ki so prijazno prenašali najino prisotnost ob petku in svetku. Don je imel tudi čast prvi preizkusiti njihovo novo lestev, ki je res odlična. Tako se je odločil že prvi trenutek. 
Vse skupaj se je začelo po (zame) precej zmedenemu dodeljevanju terminov, lokacij in njihovi spremembi s prijavo v četrtek na Igu. Kot vesten vodnik sem s seboj prinesel vse potrebne papirje, tudi potni list, a svojega, ne Donovega. No, pa smo se nekako znašli.
Resno sva delo zastavila v petek z iskanjem v gozdu. Vera mi je pomagala pri premagovanju treme, ki se je ob vrnitvi reševalskih kolegov, predhodnikov na iskanju, še stopnjevala. Strogo gledajoči mednarodni sodnik Donu ni povzročal nobenega glavobola. Pravzaprav ga sploh ni kaj posebej zanimal. Bolj so bile zanimive vonjave, ki so prihajale iz bližnje okolice. V iskanje se je izstrelil, kot je to v njegovi navadi. Mene ni več veliko potreboval, le toliko da sva malo »nakazala« usmerjanje med iskanjem. A ni bilo veliko časa. Po sistematično preiskanih začetnih »ruševinah« je Don obrnil po svoje in nakazal prvega izgubljenca. Ko sem prišel na mesto nakazovanja, pa me je spreletelo – lažno. Pa kaj vraga se greš, smotani, in lajaš v v šotorsko krilo zavit negiben predmet. A se le ojunačim in vprašam: »Marker, si OK?« »Ja, super,« se zasliši iz popolnoma mirne in neprodušno zaprte šotorke. V mislih se iskreno opravičim mrcini, jo pohvalim in že hitiva po nahrbtnik in naprej. Don odvije v smeri moje roke, a ni posebej zainteresiran, obrne v desno in se samozavestno oddalji od mene. V trenutku ga obrne v levo, zakadi se v klanec, komaj ga še spremljam z očmi. Vidim drevo, ki omejuje območje iskanja, malo pred njim se Don ustavi v gostem grmovju in nakazuje. Močno in samozavestno. 
Prijavim, odložim nahrbtnik in se zapodim za njim. Marker je v redu, sodnik nekaj zapiše, a nič več ne zbriše nasmeha z mojega obraza. Pogledam Vero, smeji se tudi njej. Kako ne, saj je to tudi njen uspeh. Dona odložim in se odjavim. Še vedno se mi smeji, saj sem prepričan, da sva naredila super. Sodnik ugotovi, da oba globoko dihava (tudi on je, čeprav me je spremljal samo do polovice hriba). V najinem delu najde nekaj napak. Največja zamera je, da sva po drugi najdbi nehala iskati, se odjavila in pustila nepregledan ves desni kot delovišča. Poskušam z izgovorom, da sva našla oba pogrešana, a to je bolj prazen izgovor kot dejstvo, ki bi zaleglo. Davek moji še vedno zeleni barvi. A ker ne tekmujeva za točke, pač pa delava za najdbo, sem več kot zadovoljen.
O soboti ni kaj veliko povedati. Začela se je zelo zgodaj, na ovirah. S preveč Donove energije, usmerjene v bližnjo okolico, preveč mojega govorjenja v nepravih trenutkih in – za štiri točke sva bila prekratka. Priznam napako, kriv sem po dolgem in počez. Kot da Don ne ve, da se vsaka ovira začne v osnovnem položaju, kot da ne ve, da je treba po lestvi počasi. In če bi pihnil v pojočo travico, bi zaigrala. Gotovo. Nadaljevalo se je popoldne na poslušnosti. Tiste hude nervoze ni bilo več, malo pa je vseeno še bila prisotna. Odločitev je namreč bila, da greva na polno, kot da imava še vse možnosti. Poslušnost ni bila idealna, a je bila realno vredna svojih mejnih točk.
Najbolj mi je godila Kajina pohvala, da tako zabavnega plazenja še ni videla. Jasno, Don je pokazal vse trikce, ki jih zna. In ki seveda nimajo nič skupnega s plazenjem. Dvakrat »mrtev« nama je skoraj prineslo »mrtev« na poslušnosti, a sva se vseeno »splazila« skozi poslušnost.
No, tako je to, trudila sva se, opravljala svoj prvi IRO izpit in si pustila možnost, da bova lahko opravljala še kakšnega. Tako kot mi je nekoč rekla Jerneja – kakšen dober trening tu in tja je pa tudi prav, da plačaš.
Aleš
Fotozgodba pa v galeriji – klik.