n=”justify”>»You have a mail« je utripalo na ekranu in prebilo mojo hudo zagretost za delo. Klik in pokaže se mi Verino vabilo na nastop in predstvitev v Dom ostarelih Fužine.
Moj boj v bitki s časom je že kazalo na najhujše. Čas se je izmikal kot pesek v peščeni uri in ni dovoljeval prevelikih odklonov, obisk pa je resnično visel na nitki. In ko človek nekaj hoče in si iskreno želi, mu pridejo na pomoč nevidne sile in dve bojevnici sta mi pomagali izboriti si prostor v moji peščeni uri, to sta bili volja in želja.
Sprva se me je držal Urošev sindrom tavanja iz popotovanja na vajo v Novo mesto. No, v drugo mi je le uspelo najti lokacijo predstave ter naše tri reševalce: Vero, Jerneja in Janija. Moja prva udeležba na takšni predstavitvi je pustila za seboj nepojmljivo lepe in pozitivne izkušnje. Razblinil se je moj mit o tem, da starejši ljudje hudo nasprotujejo psom; vsaj tukaj je bil utrip naravnan ekstremno pozitivno.
S Terom sva se sprehodila med obiskovalci in udeleženci. Dovolila sva si narediti vtis razvajenega kužka, za kasneje pa sva že imela pripravljene točke, kjer je ta razvajenost hočeš–nočeš izpuhtela v nič. Verjetno so opazili, da zabava je zabava, ko pa delava pa delava zares in seveda izkoristiva tudi elemente igre in raznih norčij za sprostitvene trenutke.
Verjetno lahko brez skrbi zapišem, da smo se vsi štirje vodniki s psi počutili skoraj tako, kot se je počutil G. W. Bush na obisku v Sloveniji. Igral nam je ansambel, mažoretke so izvajale trike in kazale svoje ročne spretnosti, mi pa smo imeli nalogo med njihovimi presledki izvesti par vaj, predstviti naše delo, znanje in usmeritev našega razvoja – ja, skoraj tako kot G. W. B., le da je bila tu razlika v prikazu »od besed k dejanjem«. Uprizorili smo premagovanje ovir, hojo po lestvi, preskok, hojo po dvignjeni deski, končali pa s prenosom psov, vožnjo psa s samokolnico in vozičkom.
In ker so pomembni odstavki v knjigi predvsem proti koncu, smo za konec prikazali iskanje pogrešanih; seveda na hitro in brez uporabe realističnih elementov. Jasno pa velja za vse, ki si to želijo videti, da je Vera pravi naslov.
Vsaka gala predstava ima na sporedu tudi pogostitev s hrano in pijačo, redke pa tudi darila. No, mi smo dobili darila, ki so delo varovancev, in moram priznati, da so to darila iz srca.
Hvala vam.
Tina
Več fotk v galeriji.
Objavljeno: 17. 6. 2008