V Ljubljani je vse dopoldne deževalo, nebo je bilo sivo in ni dajalo upanja, da bi skozi temne oblake lahko posijal kakšen sončni žarek. A ker so bili otroci na planini in so nas pričakovali, smo se Vera in Oka, Ljuba in Saba, Maja in Tena ter midve z Neli vseeno odpravile na tradicionalni obisk predšolskih otrok na Planino pri jezeru.
Na Planini Blato smo oblekle nepremočljive jakne, Ljuba in Vera sta odprli dežnika in med drobnimi kapljicami smo prijetno kramljaje kmalu prispele do koče. Otroci so nas že nestrpno čakali. Medtem ko smo me slačile mokra oblačila in so malčki oblačili pelerine ter obuvali škornje, je nehalo deževati, tako da smo jim lahko brez težav pokazale, kako radi se tudi kužki in odrasli igramo skrivalnice. Na gang ene izmed hišic na planini smo skrili nekaj otrok, jih pokrili z odejo ter zaprli vhod, naše psičke pa so jih morale najti. Otroci so običajno navdušeni; nekateri se morda malce ustrašijo glasnega laježa, a se za leseno ograjo dobro počutijo in v družbi vrstnikov premagajo strahove. Z otroki se vedno skrije tudi ena izmed nas, zato da nagradi psa ter se z njim poigra, hkrati pa pazi na otroke, ki so po uspešni najdbi pravi junaki. Za konec smo malčkom pokazale še nekaj trikcev, ki so se jim zdeli zelo zabavni.
Po končanem »uradnem« delu otroke vedno povabimo, da kužke tudi pobožajo in povprašajo o vsem, kar jih zanima. In takrat – tako se mi zdi – je najbolj lušno. Tisti, ki jih kužki ne zanimajo, se veselo podijo okrog, pasjeljubci pa si dajo duška – božajo, crkljajo, opazujejo pse, sprašujejo in pripovedujejo. In tako nas je tudi tokrat nekaj ostalo sredi hodnika, kjer smo se zaklepetali, pogledali, kakšne zobe ima Neli in kako dolg jezik, kakšne so pasje blazinice in kakšni pasji kremplji. In ker vprašanj in zgodb kar ni hotelo biti konec, mi pa smo se pri tem odlično zabavali ter se marsikaj naučili, so nas morali priti iskat, saj so nas prijazni organizatorji tabora pogostili z odličnim ričetom. Po prijetnem klepetu smo jo mahnile v dolino.
Na deželo se je že spuščal mrak, ko smo prispele do avtov, za nami pa je bilo spet eno prijetno popoldne z malčki v objemu gora in ob jezeru, v katerem – tako so mi povedali otroci – živijo povodni mož in njegova družina. 😉
Barbara
Več slik najdete v galeriji.