ERP deluje v okviru ŠKD Krim že od ustanovitve društva leta 1980 in skrbi za usposabljanje vodnikov in psov za iskanje pogrešanih v ruševini, brezpotjih in snežni plazovini. Šolanje po načelih pozitivne motivacije vodijo inštruktorji. Enoto sestavlja okoli 20 vodnikov s psi, ki so na različnih stopnjah šolanja. Srečujemo se dvakrat tedensko, na treningih pa se posvetimo vsakemu paru (vodnik in pes) posebej in poizkušamo za vsakega psa najti tak način dela, ki mu najbolj ustreza in mu je najljubši. Najti moramo nagrado, ki bo psa pritegnila in ga pripravila do tega, da bo delal z veseljem, zagnano in vztrajno.

Treningi

Ker reševalec nikoli ne ve, kdaj ga bodo poklicali na resnično reševalno akcijo, in ker morajo biti naši psi navajeni  delati tudi v manj ugodnih vremenskih razmerah, se zbiramo vse leto ne glede na vreme. Ob ponedeljkih se na  društvenem poligonu v Sneberjah spopadamo z vajami poslušnosti in s premagovanjem ovir (tunel, lestev, gugalnica  …), ob sredah pa treniramo iskanje v ruševinah in brezpotjih na različnih lokacijah v Ljubljani in njeni okolici  (ruševine, zapuščene stavbe, gradbišča, gozdovi, travniki …). O tem, kje bo sredin trening, smo vsak teden sproti  obveščeni po e-pošti. (Če ne dobiš obvestila ali ne poznaš poti, pokličeš enega izmed kolegov.) Če je pozimi dovolj snega v okolici prestolnice, se kužki spoznavajo z delom v snegu na rednih treningih, sicer pa se za bolj resen snežni trening odpravimo v gore ob koncu tedna.

Poleg rednih treningov imamo predvsem spomladi in jeseni tudi skupne vaje, izpite in preizkušnje, na katerih se srečujemo reševalci iz vse Slovenije. (Vodniki začetniki na skupnih prireditvah večinoma sodelujejo kot markerji.) Konec pomladi, ko v dolinah ponavadi že pokukajo iz zemlje prvi zvončki, se za nekaj dni odpravimo na lavinski tečaj, na katerem pse učimo iskanja v snežni plazovini, konec avgusta pa se zberemo na poletnem taboru.

 

Za treninge iskanja je obvezna oprema: čelada, rokavice, visoki čevlji in obleka, ki jo lahko zamažeš, raztrgaš. Zaželeno je, da obleka ni kričečih barv (zaradi skrivanja). V dežju in snegu mora biti vodnik pripravljen tako, da ne bo takoj premočen in da ga ne bo zeblo. Za skrivanje je dobro imeti tudi podlogo (armaflex), da se marker lahko nanjo uleže ali si naredi skrivališče malce bolj udobno. Ker so treningi jeseni in pozimi večinoma že v temi, je treba imeti tudi naglavno svetilko na čeladi in ročno svetilko, s katero svetiš tudi psu med delom.

Za psa naj bodo v nahrbtniku vedno nagrade (igrača in hrana), ovratnica, povodec, voda, posoda za vodo, podloga za ležanje, daljši povodec za privez psa, prva pomoč.

Na treningih aktivno sodelujejo vsi vodniki, vsak po svojih močeh – markirajo (se skrivajo), pomagajo iskati in pripravljati skrivališča, skrivati, zapirati skritega, opazujejo delo kolegov ter seveda delajo s svojim psom.

Začetnik naj že doma poskuša ugotoviti, katera igračka njegovega psa »obnori«, mu je najljubša. Če se kuža ne igra preveč rad, naj poskuša najti hrano, ki jo ima pes najraje, nekaj takega, za kar bi se »prodal«. Izbrana igračka ali hrana postane obvezna oprema, ki mora vodnik prinesti na vsak trening.

Igračka je lahko karkoli (plišasta igrača, žogica, vrv, gumijasta igrača, kos blaga …), večina pa kot igračko uporablja žogico v nogavici. Žogica v nogavici je zelo enostavna in poceni igrača, ki jo imajo psi zelo radi, saj je z malo domišljije (predvsem človeške) precej podobna pravemu plenu. Psi igračko prenašajo, grizljajo, stresajo (ubijajo), si jo mečejo in na koncu jo prinesejo svojemu vodniku. V zamenjavo dobijo priboljšek (kot del plena, ki so ga prinesli vodniku, ta pa ga deli s psom). Priboljšek naj ne bodo briketi, ki jih pes je vsak dan, ampak nekaj posebno slastnega.

Če nagrajujemo s hrano, naj bo ta v dobro zaprtih majhnih posodicah (za več iskanj več posodic). Posodice morajo biti nepropustno zaprte zato, da pes ne išče hrane, ampak človeka, pri katerem bo dobil nagrado – hrano.

 

Ko vodja iskanja vodniku pove, da bo na vrsti za iskanje, gre vodnik po svojega psa in ga najprej zunaj iskalnega območja spusti, da se polula in pokaka, nato pa ga pripravi na iskanje. Priprava na iskanje naj postane ritual, ob katerem bo pozneje, ko bosta že nekaj časa trenirala, psu takoj jasno, da je na vrsti njegovo najljubše opravilo – iskanje človeka (pri katerem bo dobil najljubšo igračko ali najboljšo hrano).

Na mesto, kjer bosta začela iskati, pride vodnik z navezanim psom. Ovratnica ne sme biti zapeta na zateg, ampak mora biti ohlapna, da jo pred iskanjem lahko snamemo čez glavo oziroma hitro odpnemo. Pred začetkom iskanja od psa ničesar ne zahtevamo, ga ne cukamo in se z njim ne »prepiramo«. Vsa navodila za iskanje vodnik dobi od svojega inštruktorja.

Po iskanju vodnik psa izdatno pohvali, se z njim intenzivno poigra in šele po dolgi igri zamenja igračko (če je pes nagrajen z igračko) za zelo dobro hrano. Nato ga odpelje nazaj v avto oziroma na mesto, kjer je bil privezan, in se vrne ter pomaga kolegom. Vodnik se po iskanju tudi pogovori z inštruktorjem, kaj je bilo dobro in kaj ne.

Po treningu iskanja gremo ponavadi še na pijačo, na tako imenovani B-program. Tam poklepetamo predvsem o delu (o treningu, kaj je bilo dobro in kaj ne), klubu, markiranjih, skupnih vajah – o vsem, kar nas zadeva.

 

Poslušnost in premagovanje ovir

Zaželeno je, da imata vodnik in pes opravljen osnovni tečaj poslušnosti po programu B-Bh. Če izpita še nista opravila, lahko to naredita v naslednjem izpitnem obdobju. Na naših treningih utrjujemo osnovne vaje poslušnosti in jih nadgrajujemo z zahtevnejšimi vajami, ki jih je treba znati za opravljanje reševalskih izpitov.

Za treninge poslušnosti je treba imeti zelo dobre, drobne priboljške, s katerimi nagrajujemo psa za dobro opravljene vaje ali dele vaj. Če kuža ne mara priboljškov, ga nagradimo z igračko. Igračka naj ne bo ista kot za iskanje.

Premagovanje ovir

Začetniku pomaga inštruktor oziroma starejši, bolj izkušen vodnik. Preden se začetnik loti premagovanja posamezne ovire, mu je treba pojasniti, kako začeti, na kaj mora biti pozoren, na kaj mora paziti in kako se pravilno izvede posamezna vaja. Enako velja tudi za usmerjanje na daljavo – detaširanje (pošiljanje na oddaljene mize, kolute, palete).

 

Širjenje obzorij

Knjižna polica

Jani Bele: Proti vrhovom
Vlado Gerbec: ABC … za vodnike reševalnih psov
Vlado Gerbec: Označevanje vrst ruševin in njihovih nevarnosti
Resi Gerritsen in Ruud Haak: K-9, iskanje in reševanje
Anton Grad: Prva pomoč ponesrečencu
Janez Levec: Vozli, uporaba vrvi in vrvna tehnika
Katja Skulj: Veterinarska prva pomoč psu
Matjaž Zanut: Osnove markiranja reševalnemu psu
Karmen Zahariaš: To, priden!

Zanimive povezave

Karen Pryor – kliker trening
Kliker učne ure
O delu s klikerjem
Članki Silvie Trkman
SAR dogs
Kliker in reševanje
Knjigarna Working Dogs
Feromoni za pomirjanje