Kako bo letos, bo kaj drugače kot prejšnja leta? Seveda bo, saj je vedno vsaj malo drugače. Kako bova opravili z rovom? Vsako leto sva z njega odhajali nezadovoljni. Saj nikoli ni bilo slabo, dobro pa tudi ne … Blum je letos dobro pripravljena, vedno bolj poznava in razumeva ena drugo … A kot vsaka preizkušnja je tudi ta predstavljala popolno novo doživetje, ko se lahko zgodi vse mogoče.
In začelo se je zanimivo. Minilo je sedem mesecev od zadnje gonitve. In glej ga zlomka, Blum se je začela goniti. »Fino,« sem razmišljala, »le kako bo delala na preizkušnjah, saj vem, da ji med gonitvijo hormončki kar dobro zmešajo glavo.« Seveda sva morali zato na vseh deloviščih v Zagorju delati zadnji. Da ne bi njeni hormončki še kakšnemu pasjemu korenjaku zmešali glave. Hihihi, pa še kaj drugega tudi …
Najprej sva prišli na vrsto na že znanem delovišču v Bajcarjevem mlinu. Tokrat smo morali pregledati vsa poslopja, kamor so skrili tri osebe. Stopim pred sodnika in se prijavim. Najlažje je, če igram pravo situacijo – sprašujem vodjo delovišča o nevarnostih, o osebah, ki jih pogrešajo, o prvi pomoči, o … Nato se obrnem proti delovišču in Blum usmerim za začetek po sredini. Sem mislila, da če vonj nosi s katere od hiš, bo Blum že odvila tja, kamor je treba. In res. Po tretjem, morda četrtem koraku je že odvila po hribčku navzdol in odločno zavila v eno od kleti. Sledim ji in že zaslišim Blumin prvi lajež. Z markerjem je vse v redu, lahko nadaljujeva. Vrneva se na izhodišče in Blum pošljem še enkrat. Zavije na levo, preleti dva prostora in pride ven, odločena, da nadaljuje v prostorih na desni. Pustim jo, saj ve, kaj dela. Odhiti po stopnicah navzgor. Skrbi me, ali bom slišala njen lajež, če bo lajala v zgornjih nadstropjih. Skrb je bila odveč. Odločen, neprekinjen lajež me je brez težav vodil prek hodnikov do markerke. Med vračanjem v spodnje prostore hvalim Blum in ji z glasom dajem vedeti, kako dobro je delala. »Še enega imava,« ji zašepetam v uho in jo pošljem iskat dalje. Ni minila minutka, ko se že sliši lajež iz hišice na desni. Nekam drugačen, malo prekinjen lajež se je zaslišal od tam. Vedela sem, da Blum ni povsem zraven markerja. Posvetim v hišico in zagledam Blum, kako se steguje po steni navzgor in laja proti dvignjenemu podestu. Malo še počakam in jo opazujem. Ko vidim, da je Blum odločena o lokaciji, prijavim najdbo. Seveda je prav! Bravo, punca! Tole je bilo pa odlično! Hitro in natančno. Pri vseh treh! Dobro sva začeli dan.
Preseliva se pred rov. Komaj prideva tja, že pravijo: »Kar pripravita se, čakamo vaju.« Odhitim po Blum v avto, ji zopet nadenem iskalno oprtnico in smuk v rov. Zopet pri sodniku poskušam zaigrati prizor, kjer kot vodnik reševalnega psa sprašujem o vseh mogočih informacijah, ki bi jih v morebitni pravi akciji potrebovala. Z leti sem se naučila, da me takšno spraševanje in igranje prave akcije sprosti in pripravi na zbrano iskanje. Zame je to postalo kot nekakšen protokol. Hihihi, pa ga le nima le Blum. Protokol pomaga tudi meni. In začneva. Rov je zalomljen v obliki strele, na levi so občasno manjši prostori. Iščeva dva markerja. Blum se odloči, da bo najprej iskala na koncu hodnika. Tam, kjer luč ne doseže več. Dolgo je bila tišina, kaj dela Blum, nisem vedela. Nato me je sodnik poklical, da se Blum oglaša. Prihitim do njega, a slišim le tišino, zato odhitim nazaj ven. Vidim Blum, kako lovi vonjave, ki prihajajo nekje od zgoraj na sredini hodnika, a ne najde njihovega izvora. Zopet se odloči oditi in izgine v temi, nato pa se zasliši lajež, ki ne poneha. Sodnik me sprašuje: »Prijavljaš najdbo?« Počakam na pravo intenzivnost laježa in zakličem: »Ja, prijavljam najdbo!« Prvega sva našli. Kot se je izkazalo pozneje, sem pravilno predvidevala, da je še en marker skrit na delu hodnika, kjer je Blum vrtelo nos sem in tja in kamor sem jo usmerila v nadaljevanje iskanja. Ni potrebovala dolgo časa, da je odločno nakazala še njega. Bravo, Blum!!! Prvič, res prvič sva rov oddelali z odliko. Brez vmesnih laježev ob minimalnih vonjih, brez … Nisem si mogla kaj, da ne bi za trenutek razprla roki in poletela po rovu. Moja punca res dozoreva in še vedno raste v znanju in – bravo, Blumka!
Čakale so naju še ovire in zahteven sodnik. Slišim, da dobro klesti točke. Ovire so videti kar zahtevne. Pogovori s kolegi, ki so jih že oddelali, mi prav nič ne pomagajo. Raje jih neham poslušati. To pot si vzamem premalo časa za protokol. Pa še z nagobčnikom je bilo potrebno pred sodnika. Joj, joj, Jasna, spet nisi vadila tega. No, pa je vseeno šlo. Začneva dobro in se bližava oviri, ki je že toliko parov pred nama stala velikega odbitka točk. Taktiziram, in ker Blum ne sme sama skočiti na koncu močno premikajoče se deske na tla, ji poveljujem »stoj« že mnogo pred koncem. Pa reče sodnik, naj gre še malo naprej. In Blum na povelje res stopi počasi naprej in me posluša. Na drugo povelje se zanesljivo ustavi. Uspelo je. Druge ovire narediva brez večjih napak in na koncu sva tudi tu končali z odlično oceno. Izkoristim privilegij zadnjega in si vzamem čas za igro z Blum na poligonu. Zaslužila si je, moja modra pikica.
Okrepčala sem se še ob izvrstnem ričetu Zagorjanov in počakala, da sta Tika in Katja potrenirali ovire, nato pa odhitela prek Trojan, kjer brez krofov ni šlo, proti domu, saj naju je naslednji dan čakala nova preizkušnja.
Jasna